V prvi polovici šestdesetih let se je čez mejo uspešno prebilo še več kot deset tisoč ljudi. Kljub tem številkam so bili prebegi v domačem časopisju, kot rečeno, praviloma deležni le krajših omemb. Pogosto so se znašli v družbi drugih kaznivih dejanj, tako da je bralec lahko dobil vtis, da gre predvsem za posameznike, ki so z ilegalnim prehodom meje poskušali ubežati posledicam svojih dejanj. Tudi razlaga, zakaj so ljudje odhajali, je bila precej enostranska. Med njimi naj bi bili predvsem mladi in lahkomiselni, ki so sanjarili o potovanjih in avanturah, pa tudi tisti, ki so želeli ubežati kazni ali družini. Da je bila slika drugačna od tiste, ki jo je ponujalo domače časopisje, se pokaže ob prebiranju zamejskih in izseljenskih časopisov. Tam prebegi niso bili predstavljeni kot nekaj obrobnega, temveč kot vse pomembnejši pojav. Število ljudi, ki so skrivaj prihajali na Tržaško ozemlje, je zlasti v petdesetih letih prejšnjega stoletja zelo naraščalo. V samo 26 dneh avgusta 1957 naj bi jih prišlo kar 1100, med njimi veliko ljudi iz Bosne, Srbije in Makedonije. Ob tem je obstajala še ena velika dilema: kdo je begunec in kdo zgolj človek, ki si želi boljšega življenja? Mednarodne oblasti so skušale ločiti politične begunce od ekonomskih, pri čemer so prve sprejemali, druge pa vračali v Jugoslavijo. Za mnoge pa je bila meja med političnimi in ekonomskimi razlogi očitno precej manj jasna. Želje po svobodi, boljšem življenju in predvsem po prihodnosti brez občutka brezizhodnosti so se lahko prepletale. Postavljalo se je tudi vprašanje o zakonitosti vračanja prebežnikov nazaj v Jugoslavijo.
Za nameravani beg čez mejo …
30-letni Pintar Ivan, brivski pomočnik iz Celja, 54-letni Bajramovič Hebiba, slaščičarski pomočnik, doma iz Makedonije, nazadnje stanujoč v Celju, 52-letna šivilja Kompan Angela in njena 20-letna hčerka Kompan Romana iz Celja so se zagovarjali pred okrožnim sodiščem zaradi nameravanega pobega čez mejo v inozemstvo z namenom, da bi tam sovražno delovali proti svoji domovini. (…) Do dejanskega poizkusa pobega ni prišlo, kar je nedvomno preprečila aretacija Bajramoviča, ki se je v teku preiskovanja dolgo delal povsem nedolžnega in nevednega, dokler ni vsaj deloma priznal in prišel na dan z resnico. Iz preiskave in razprave same je jasno dokazano, da so vsi obtoženci skrajno sovražno razpoloženi proti sedanji ureditvi naše države. Sodišče je prve tri obtožene spoznalo krivim in obsodilo Ivana Pintarja na 2 leti strogega zapora, Hebiba Bajramoviča na 1 leto in 6 mesecev strogega zapora, Angelo Kompan na 6 mesecev strogega zapora, oproščena pa je bila Romana Kompan, ker je bila po ostalih obtožencih h kaznivemu dejanju zapeljana.
Savinjski vestnik, 13. decembra 1952
Le nepremišljeni ljudje iščejo srečo v tujini
Okrajni odbor Socialistične zveze Maribor je ustanovil komisijo za obmejna vprašanja, ki proučuje dvolastniške odnose in ostalo življenje v obmejnih občinah. Po podrobni proučitvi je ugotovila, da ni čutiti, da bi karkoli z druge strani meje vplivalo na zmanjšanje razpoloženja in dejavnosti naših ljudi. (…)
Zavednost ljudi ob meji potrjuje tudi analiza prebegov. Skoraj ni primera, da bi človek, ki je imel dovoljenje za prehod čez mejo, ostal v Avstriji. Takšni ljudje bi namreč imeli več možnosti živeti v Avstriji – če bi bilo res tako dobro, kot nekateri sanjajo – ker imajo tamkaj del premoženja. Pa jih ne mika ostati tam, ker prav dobro poznajo gospodarske razmere. Skoraj vse prebežnike iz obmejnih krajev pa je lahko razvrstiti v dve skupini: v prvi skupini so mladi, lahkomiselni ljudje, ki sanjarijo o potovanjih in avanturah, v drugi pa ljudje, ki bežijo pred kaznijo ali družino, ki bi se je radi otresli.
Ljudska pravica – Borba, 26. junija 1954
Kaj povedo olimpijski veslači o razmerah v Jugoslaviji
INTERNATIONAL NEWS SERVICE je razposlal po svetu posebno poročilo o jugoslovanskih olimpijskih veslačih, ki so na poti z olimpijskih tekem nazaj domov, ostali v Nemčiji, zaprosili za politično pribežališče in povedali razloge, zakaj to store. Takole je poročilo v izvlečku:
»Osem članov jugoslov. olimpijske skupine veslačev je zaprosilo za pribežališče v Zapadni Nemčiji. Slavko Jankovič, ki je upravnik skupine, je dal za International News Service tole izključno izjavo:
Življenje v sedanji Jugoslaviji je slabše kot v peklu. Menda je celo hudič boljši kot Tito. Prosimo za politično pribežališče na zapadu, morda v Kanadi, ker nikakor nismo voljni, da bi se vrnili nazaj v titovski sistem suženjstva. (…)«
V Gradec, v Avstrijo pa je pribežalo iz Jugoslavije tekom julija in avgusta 300 ljudi.
Ameriška domovina (Cleveland), 2. oktobra 1952
Zopet so prisilno zavrnili 150 jugoslovanskih beguncev
Od lanskega meseca novembra sem se ves zahodni svet, pri tem tudi državne oblasti, zavzema za ogrske begunce, jih sprejema in jim nudi vso pomoč in zaposlitev ter vsestransko pomiluje. (…)
Prav! Ne rečemo, da Ogri niso potrebni in vredni pomilovanja, zatočišča in pomoči. To pa rečemo, da zahodni svet, zlasti Italija, ne ravna, enakomerna tudi z jugoslovanskimi begunci in vztraja na delovanju neke mednarodne komisije za proučevanje položaja, političnega prepričanja in delovanja ter vzrokov pobeglosti jugoslovanskih beguncev in jih celo prisilno policijsko vrača komunističnim jugoslovanskim oblastem v milost in nemilost. (…)
Demokracija (Trst-Gorica), 30. avgusta 1957
Ali je vračanje beguncev zakonito?
Vprašanje prihajanja jugoslovanskih beguncev v Italijo in njih prisilnega vračanja v Titovino je zelo aktualno in s pravnega, ter socialnega in človečanskega vidika zanimivo in pereče. (…)
Vemo pa, da beguncev iz drugih komunističnih držav onstran železne zavese ne podvračajo pregledu in izbiri kake komisije in jih ne vračajo nazaj, ampak jim brez slehernega pregleda in ugotavljanja nudijo zatočišče. Zgovorni primer so zato prav madžarski begunci. Proti vračanju jugoslovanskih beguncev govori tudi tretji člen ženevskega dogovora, ki določa, da mora vsaka država podpisnica uveljavljati določila dogovora brez diskriminacije z ozirom na pleme, veroizpoved in državo, iz katere begunci prihajajo. (…)
Demokracija, 13. septembra 1957
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si