Prvič sem ga videl na platnu kina Zvezda v Mostarju, a še nisem vedel, kdo je. Zadnji prizor boja je potekal v rimskem Koloseju, proti Bruceu Leeju, idolu vseh šibkih, zatiranih in tistih, ki verjamejo, da je mogoče s športnimi veščinami in lastnim delom uspeti v šovbiznisu, pa se bori plavolasi belec Colt, za glavo višji in veliko bolj mišičast od malega zmaja. To je bil najbrž četrti ali peti razred osnovne šole. Že v prvem letniku gimnazije smo vedeli, kdo je Chuck. Moj kolega Miki, guru thrasha in v veliki meri angel nesmisla, je vsakega, ki mu je bil blizu, klical – Bog. Enkrat je vstopil v razred in rekel: »Bog, včeraj sem bil v Radniku. Igra Chuck. A ni 'tisto'. Chuck misli.«
Za dešifriranje tega metapitijskega jezika je treba imeti osnovne informacije: sarajevski Kino Radnik je stal na križišču med nekdanjo Titovo ulico in nekdanjo ulico Đure Đakovića (danes Alipašina ulica) in po programu je bil morda najbolj pisan. V kinematografih Dubrovnik in Romanija se je vedelo, da vrtijo hite: od zmagovalca v Cannesu do hollywoodskih uspešnic. Kino 1. maj je bil večinoma rezerviran za filme s temo borilnih veščin in lahko erotiko, Radnik pa je, menda zaradi dejstva, da je bil nekje na sredi med prej omenjenimi kinematografi, temu ustrezno prikazoval »tako eno kot drugo«. Mikijevo »tisto« pa je seveda – udarjanje. So borilne veščine. Menda smo se navadili, da Chuck z rokami in nogami raztrga svoje nasprotnike. A z odhodom Brucea Leeja, kar se je zgodilo 20. julija 1973, ko je bil v Kristusovih letih, je bilo jasno, da samo z bojem rok in nog ni mogoče preživeti.
Treba je bilo vzeti v roke orožje.