Trg starinskega pohištva v Sloveniji: včasih so največ kupovali obdobje neostilov, v zadnjih letih vintage kose
»Kosi oblikovalske zgodovine pri vas doma? Iščemo pohištvo Bibe Bertok!« Tako se začenja razglas Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), ki je v zadnjih mesecih zakrožil po različnih spletnih kanalih – od elektronske pošte do objav na institucionalni spletni strani in družbenih omrežjih ter v medijih. Z njim so v muzeju, kjer pod taktirko kustosinj Barbare Predan in Špele Šubic nastaja razstava o eni najpomembnejših osebnosti slovenskega industrijskega oblikovanja, pionirki sistemskega pohištva pri nas, naslovili najširšo javnost.
In sicer, da bi z ohranjenimi kosi pohištva Bibe Bertok iz druge polovice prejšnjega stoletja, ki jih morda posamezniki hranijo, in informacijami o njih sodelovali pri ustvarjanju predstavitve pomembnega dela slovenske kulturne dediščine. Ljudje so se odzvali, v MAO pa so velik del iskanega pohištva za razstavo, ki jo odpirajo sredi maja, dobili. Uspešna akcija muzeja, ki je vključila javnost in se neposredno obrnila k njihovim domovom, pa je ob mnogih temah, ki jih polje notranjega oblikovanja lahko odpira in tudi jih, razgrnila še eno vprašanje: kako je s položajem in trgom starega pohištva v Sloveniji. Ga ljudje kupujejo? Je to donosen posel? Kaj paradira na tem področju, so to retro ali bidermajer kosi?
Pride nekdo iz podeželske hiše ali ljubljanskega meščanskega stanovanja, ker mu je všeč. Ali pa gledališčniki in filmarji za scenografijo. Družbeno, generacijsko, poklicno so kupci zelo različni, opiše klientelo Andrej Iglič.
Trg z antikvitetami, če govorimo o pohištvu iz obdobij pred dvajsetim stoletjem, je v zadnjih desetletjih upadel. Tako pripovedujejo različni prodajalci starin, o čemer zgovorno priča tudi nekdanja krajina starinarnic v Ljubljani. Kot se spominjajo ljubljanska starinarja Jaka Prijatelj in Andrej Uršič ter škofjeloški zbiratelj, restavrator in prodajalec Karel Nastran, je bilo v 90. letih v primerjavi s sedanjo sliko, ko so odprte le še kakšne tri starinarnice, in to večinoma brez prodajnih kosov pohištva, nekoč v središču Ljubljane več kot deset starinarnic. To so bila zlata leta za prodajo starinskega pohištva pri nas. »Tedaj je bil to trend. Končal se je socializem, ljudje so prišli do denarja, meje so se odprle in tisti, ki jih je starinsko pohištvo zanimalo, so ga imeli možnost kupiti. Poleg tega je bilo tudi nekaj 'novorišev', ki so kupovali starine,« je pretekli čas opisal zbiratelj in prodajalec starin Andrej Iglič iz Ljubljane. In je pri tem, ko je omenil posameznike, ki niso prihajali iz premožnih družin, temveč so sami obogateli in so s kupovanjem aristokratskega ali meščanskega pohištva preteklih umetnostnih slogov tudi navzven potrjevali (oziroma posvajali) svoj novi razredni položaj, pokazal še eno od dimenzij družbenega življenja stvari, ki nikoli niso zgolj stvari. Predvsem pa ne gre le za njihov ekonomski vidik, vsaj pri starinah sta tu še kulturna in čustvena dimenzija.
