Zakon je nepremišljen, neurejen in nepopoln nabor ukrepov, ki novo vlado izpostavlja preprečljivim napadom sindikatov ter opozicije, vladajoča koalicija pa z njim kaže, da ne razume, kaj so velika vprašanja slovenskega gospodarskega razvoja, kar je lahko za sedanjo koalicijo celo usodno. Zakon ni bil nikoli predmet resne strokovne analize. Je sramota tudi za ekonomske svetovalce v sedanji vladi, kdor koli že so, saj kaže, da se ne zavedajo razvojnih dilem slovenske družbe in gospodarstva in da nimajo minimalnega znanja za svetovanje kateri koli oblasti. Bi pa ob tem pripravil nabor zakonov, ki bi urejali tudi vprašanja, kot so si jih površno zamislili v interventnem zakonu, ali pa se jih v tem zakonu sploh niso dotaknili, in sicer na način, da bi po strokovni poti v resnici dosegali cilje, ki jih koalicija ponuja na besedni ravni, da ne bi bili lahka tarča opozicije in da bi pokazali, da so rešitve v resnici lahko drugačne, kot jih je pogosto nedomišljeno dobavljala Golobova vlada in o katerih sem pogosto kritično pisal tudi v Objektivu.
Čaranje z dohodnino
Veliko nam pove o interventnem zakonu že ugotovitev na prvi pogled, da so bili njegovi avtorji še posebej naklonjeni čaranju z dohodnino. Zmanjšala naj bi se dohodninska stopnja za oddajanje stanovanj v najem, znižal naj bi se DDV na nekatera živila in energente, povečuje se priznavanje normiranih odhodkov pri samostojnih podjetnikih, kar zmanjšuje osnovo za obračun dohodnine. Da, tudi DDV in davek na dohodek pravnih oseb sta oblika dohodnine. Toda učinki teh sprememb so napačno razumljeni tako s strani oblasti kot opozicije. Dohodnino namreč plačamo na dohodke, ki jih odnesemo iz podjetij in drugih zaposlitev bodisi kot plače bodisi kot profite, in ne vpliva na stroške podjetij in drugih gospodarskih organizacij ter jih ni v bilancah uspeha oziroma, kot pravijo računovodje, IPI-jih med stroški.