»Brez žensk ne bi bilo nič,« je na moje čudenje odgovorila Almasa Hadžić v Tuzli. Njena dva sinova sta kot vojna begunca doktorirala iz fizike in matematike v Londonu in nekje v Ameriki. Starejši dela pri Googlu na Irskem, mlajši predava na eni od londonskih univerz. Ahmed Burić je nekoč visokonoso ugotavljal, da če nimaš dveh potnih listov, nisi v življenju dosegel nič. »Kaj si pričakoval, da bosta hodža in njegova hčerka v Srebrenici govorila arabsko?«
Gospa v zrelih letih je v devetdesetih letih kot mlada novinarka prevozila in prehodila vse frontne črte okoli Tuzle in na koncu vojne pričakala kolono beguncev iz Srebrenice skupaj s fotografom Ahmedom Bajrićem iz studia Foto Blicko na Trgu svobode številka 2. »Nič ne bi bilo, če se ne bi ženske, ki so preživele strašne stvari, organizirale in zahtevale dostojanstvo. Brez mater Srebrenice ne bi bilo memorialnega centra v Srebrenici in tudi ne resolucije Združenih narodov o genocidu nad Bošnjaki.« Tudi obsodbe na sodišču za vojne zločine v Haagu bi bile manj stroge. »Njihova pričevanja so bila ključna. In njihova vztrajnost. Pogum. Bile so povsod. V vseh institucijah. V vseh državah. Neizprosne v svoji zahtevi, da se Srebrenica nikoli ne pozabi. Hatidža Mehmedović, ki jih je ustanovila, je bila neverjetna ženska. Munira, ki jo je nasledila, gre naprej kot tank.« Munira je Munira Subašić, ki v Srebrenici vodi nevladno organizacijo Matere Srebrenice in Žepe. One so pripeljale Billa Clintona na pokopališče v Potočarih, kjer je pokopanih 8372 civilistov, ki jih je julija 1995 v treh dneh pobila vojska srbske paradržave v Bosni pod poveljstvom generala Mladića. Še več je pogrešanih in raztresenih v skupinskih grobovih po gozdovih. 25.000 meščanov je bilo pregnanih v begunstvo.
»Moj sin Maher je Muniro poslušal na univerzi v Londonu, kamor so jo povabili. Tam je pisal doktorat. Klical me je in rekel, da je bilo neverjetno. Angleško Munira v resnici ne zna. Svoj tekst se je naučila na pamet. Stopila je za govorniški pult, glasno povedala svoje, brez običajnega jecljanja nas Balkancev, in odšla z odra. Maher je rekel, da bi v predavalnici lahko slišal iglo, ki bi padla na tla. 'Zakaj ona ni predsednica države?' me je vprašal.« Matere Srebrenice ne združujejo samo preživelih žensk iz Srebrenice, ampak tudi iz Žepe, Sokolca, Han Pijeska, Rogatice, Vlasenice, Bratunca, Zvornika, Višegrada in Foče. In tudi iz majhnih vasi v njihovi okolici. Vsa mesta, vasi, naselbine in osamljene hiše na levem bregu reke Drine so bili med letoma 1992 in 1995 cilj sistematičnega množičnega ubijanja in prisilnega izseljevanja muslimanskega prebivalstva, zločinov, ki so jih nad njimi izvajale vojaške enote, sestavljene iz srbskih oficirjev v jugoslovanski vojski, srbskih vojakov iz Bosne, prostovoljcev iz sosednje Republike Srbije in njihovih sosedov, ki so izrabili priložnost in so jih sami pobili, izropali njihove hiše in jih zažgali. Čeprav je razsodba genocida bila na sodiščih omejena na Srebrenico, je bil ta izveden na celotnem območju Podrinja in na zahodu države v okolici Prijedora.
