Čeprav bi sindikatom lahko očitali, da skušajo z zagovorniki spornega zakona tekmovati z všečnimi slogani, je Štrukljeva podrobna analiza učinkov zakona vse prej kot poenostavljanje. Po njegovem globokem prepričanju je zakon prelomen in hkrati izrazito škodljiv. »Pravi razvoj pomeni dostojne plače, varne zaposlitve, dostopno javno zdravstvo, kakovostno javno šolstvo, poštene pokojnine in dostopna stanovanja – ne pa davčno razbremenjevanje najvišjih dohodkov in premoženja na račun skupnih blagajn in prihodnjega krčenja socialnih pravic.« Alternativa je, kot poudarja, da izboljšujemo in dopolnjujemo model, ki ga živimo, da se oziramo proti severu, proti Skandinavcem, ne pa proti vzhodu, proti Madžarski, Romuniji, Bolgariji in Poljski.
Že tri desetletja je tudi glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz). Pri novi oblasti ga zelo preseneča, da »dramatičnega« problema pomanjkanja učiteljev, ki nakazuje krizo slovenskega izobraževanja, sploh ni postavila na prvo mesto oziroma med prednostne naloge.
Zakaj ne vzdrži geslo zagovornikov, da zakon o interventnih ukrepih vsem daje in nikomur nič ne jemlje?Dejstva so diametralno nasprotna. Zakon zvišuje neto plače izključno tistim najbolje plačanim, ki prejmejo več kot 7500 evrov bruto na mesec, vsem preostalim se plače ne bodo zvišale niti za cent. Zakon največje neposredne koristi prinaša ozkemu krogu najbolje plačanih zaposlenih, lastnikom premoženja, zasebnikom v zdravstvu, delu najbolje plačanih funkcionarjev in drugim premožnejšim skupinam. Delavcem z nizkimi in srednje visokimi plačami v javnem in zasebnem sektorju, večini upokojencev, najemnikom, brezposelnim ter drugim ranljivim skupinam ne prinaša skoraj ničesar. Zakon ne prinaša novega in splošnega razvoja v državi, temveč prerazporeditev sredstev v korist skupin z najvišjimi dohodki in največjim premoženjem. Stroške te prerazporeditve bomo plačali vsi drugi.
Kako?Skozi zniževanje proračuna, slabljenje pokojninske blagajne, zmanjševanje sredstev v zdravstveni blagajni, ki jih bo treba na tak ali drugačen način nadomestiti, pri čemer sta samo dve možnosti – ali se zmanjša poraba države, v glavnem za javne storitve, javno šolstvo, javno zdravstvo, socialne programe, ali pa se sprejmejo neki novi davki oziroma dvignejo obstoječi, recimo davek na dodano vrednost, kar bi zopet najbolj prizadelo tiste z najnižjimi prihodki.
ta izpad, zato gre za vaše predpostavke.
Drži, ne pojasnjujejo, kje bodo vzeli manjkajoča sredstva, in prav na to neopredeljenost tudi igrajo.
Toda tudi v primeru morebitnega uspeha na referendumu bodo določene ukrepe zagotovo morali ponovno preračunati in prilagoditi.