Boštjan Paradiž, podpredsednik Združenja slovenskih žičničarjev: Če smučišč ne bi zaprli, bi bila rekreacija na njih pod nadzorom, tako pa je vladala anarhija

V Italiji in Franciji smučišč to zimo sploh še niso odprli, na avstrijskih zaradi predpisane karantene in zaprtja nastanitvenih obratov smučajo le domačini, v Švici so smučišča zaprta v devetih kantonih od šestindvajsetih, na Švedskem, Norveškem, Finskem, v Srbiji, BiH in Bolgariji pa žičniške naprave delujejo nemoteno. Vladni ukrepi, nanašajoči se na slovenska smučišča, se že dva meseca nenehno spreminjajo, in to čez noč.

Najprej niso smele obratovati gondole in krožne kabinske žičnice, potem nihče, nato en teden vsi, če so imeli smučarji opravljene hitre teste, od 8. januarja spet nihče. V začetku je bilo smučanje omejeno na občine, kasneje na regije. O tem, ali je v takšnih kaotičnih razmerah sploh mogoče poslovati, smo se pogovarjali z Boštjanom Paradižem, in sicer v sredo, 20. januarja, preden je zvečer zasedala vlada in sprejela nekatere omilitvene ukrepe, povezane z epidemijo covida-19. Bil je zelo na trnih, kako se bo odločila glede smučišč.

Če tega ukrepa ne bi bilo, bi bila rekreacija na smučiščih pod nadzorom; žičničarji bi upoštevali navodila Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ljudje bi se razkuževali, mi bi prevzeli odgovornost za ohranjanje varne razdalje med njimi. Tako pa je vladala anarhija. Ob sončnih koncih tedna je na Kope prihajalo najmanj po 500 ljudi na dan, pa ne zgolj iz Koroške, četudi je bila rekreacija v naravi omejena na regije. Sprehajalci, sankači, motorni sankači, alpski smučarji, turni smučarji in vsi drugi so se drenjali po smučiščih, na njih so prirejali celo piknike, prihajalo je do tveganih medsebojnih stikov, odgovornosti pa ni prevzel nihče.

V smučarskih centrih razumemo, da so nam zaradi nevarnosti širjenja okužb zaprli lokale in da imamo lahko odprte le tiste »za s seboj«, ki smejo ponujati čaj, kavo in brezalkoholne pijače, ne pa tudi piva ali kuhanega vina. Toda kaj se dogaja? Obiskovalci alkohol prinašajo od doma in ga uživajo na smučiščih ali parkiriščih. Nihče jih ne preganja, turistični delavci pa le nemočni opazujemo, kako so padli vsi kriteriji in vsa pravila. To nas zelo boli.

To je bil absurd, kajti med 1. in 7. januarjem, ko so smučišča obratovala, smo imeli eno samo poškodbo s hospitalizacijo. Čeprav je celoten slovenski turizem zaprt že od 18. oktobra, ukrepi niso prijeli, zato se moramo vprašati, kaj smo v Sloveniji naredili narobe, da nismo dosegli želenih rezultatov. Hrvaška se je zaprla 15. decembra, pa imajo boljšo covid sliko kot mi. V Srbiji so lokali ves čas epidemije odprti do 18. ure. Na staro leto so jih zaprli uro prej, ljudem so tudi prepovedali gibanje. In Slovenija? Od 18. oktobra smo imeli vse zaprto, na prehodu iz starega v novo leto pa smo sprostili mnoge omejitve. Tega res ne razumem.

Vsak od nas pozna koga, ki je imel resne težave s covidom, zato se zavedamo, da ga je treba premagati, toda menimo, da bi lahko to storili z ustreznejšimi ukrepi. Ko smo decembra odprli smučišča, smo vsi smučarski centri dosledno spoštovali priporočila NIJZ, pa so nas kljub temu potem še dvakrat zaprli. Menimo, da bi lahko stroka nekatere ukrepe izpeljala drugače in da bi lahko v postopek njihovega sprejemanja vključila tudi nas žičničarje, kajti pri nadzorovanih aktivnostih na smučiščih je možnost, da se nekdo okuži, občutno manjša kot pri nenadzorovanem rekreiranju množic. Bistveno varneje je tudi na primer v smučarski opremi stati v vrsti pred žičnico kot v vrsti za testiranje na covid.

Ljudje so nas ustavljali in spraševali: zakaj so vas zaprli, kdaj boste zagnali žičnice? Žal jim nismo znali odgovoriti. V uteho nam je bilo samo to, da so kljub omejitvam zaradi epidemije covida-19 prihajali k nam. S tem so pokazali, da jim je pri nas všeč in da nas bodo obiskovali tudi zdaj, ko lahko smučišča znova obratujejo.

Kolega je hotel opozoriti, da smo resnično v velikih težavah. Toda zavedamo se, da je zakonodajo treba spoštovati. Večina nas meni, da je treba probleme reševati z dialogom in pogajanji, ne z državno nepokorščino.

Niti na prste obeh rok jih ne moremo prešteti. To je res ironija. Kope so doslej obratovale dvanajst dni, kar pomeni, da smo glede na prejšnje sezone izgubili najmanj 40 smučarskih dni, in to najlepšega dela sezone, ki traja v povprečju 100 dni. Ne vem, ali se v vladi zavedajo, kako težko je obdržati ljudi, ki smo jih za delo v turizmu vzgajali celo desetletje. Že skoraj vso zimo so doma na čakanju, zato jih počasi mineva potrpljenje. Marsikdo si je že poiskal službo v industriji, kjer ni dela ob sobotah, nedeljah in praznikih. Strah nas je, kakšno bo okrevanje po tej krizi, kako bomo obdržali zaposlene in kako bomo goste spet navadili na red, kakršen je veljal pred krizo, saj ga zdaj ni. Ko so bila smučišča uradno zaprta, je tam vsak počel, kar je hotel, upravljalci pa smo lahko dogajanje le nemo opazovali.

Na Kopah smo imeli zaradi zaprtja smučišča doslej večino delavcev na čakanju, tudi pogodbene delavce, ki niti do nadomestila niso upravičeni. Če bi bile nastanitvene zmogljivosti odprte in bi normalno delovali, bi ta trenutek pri nas delalo več kot 100 ljudi, od zadnjega zaprtja 8. januarja pa smo vzdrževali le osnovno stanje. Delala sta dva kuharja in dva dostavljalca hrane, ena oseba v računovodstvu, jaz ter še tri odgovorne osebe na žičnicah in v drugih objektih, kjer izvajamo vzdrževalna dela. Upam, da vnovično odprtje smučišč pomeni konec te negotovosti. Če se smučišča ne bi odprla do konca tega meseca, pa bi bila letošnja sezona za smučarske centre izgubljena.

Da, to je bila resna zamisel. Če vlada ne bi dovolila odpreti smučišč, bi vsekakor opozorili nase, kajti že zima 2019/2020 je bila zelo klavrna. Na Kopah smo naprave zagnali 5. decembra 2019. Smučišča smo štirikrat umetno zasneževali, vendar nam je odjuga sneg sproti pobirala. Zaradi tega smo imeli enormne stroške. Lani se je prava zima začela šele 20. januarja, 16. marca pa so nas zaradi covida-19 že prvič zaprli.

Kako nam ne bi bilo hudo? Sploh če se spomnimo, da smo naše prenočitvene zmogljivosti v preteklih zimah povečini polnili z gosti iz držav nekdanje Jugoslavije. Na Kopah smo imeli največ smučarjev iz Hrvaške, sledili so Madžari ter gostje iz Bosne in Srbije. To zimo ni bilo k nam še nobenega tujca, slovenskih smučarjev pa je bilo zaradi omejitve gibanja na občine zelo malo. Kope namreč sodijo v mislinjsko občino, ki ima okoli 4700 prebivalcev, od katerih jih smuča približno desetina. Covid ukrepi so nas torej ves čas tepli, zato smo vladi predlagali, naj gibanje, kar zadeva rekreacijo, omeji vsaj na regije.

Na Balkanu so z določenimi prijemi in ukrepi dokazali, da epidemijo lažje premagujejo kot mi. Tam so bili v preteklosti znani po množičnih zabavah na smučiščih, ki so jih zdaj opustili. Kope so smučišče, ki je v Sloveniji najbolj usmerjeno v zabave po smučanju. Lani smo jih imeli kar 33. Razumemo, da tega zdaj ne sme biti, saj so lahko takšne zabave in druženja v zaprtih prostorih žarišče širjenja okužb. Ne more pa se to zgoditi, če smučarji vzdržujejo ustrezno medsebojno razdaljo in če spoštujejo tudi druge ukrepe. S premišljenimi ukrepi bi bil zato izpad dohodkov v turizmu bistveno nižji, proračunski izdatki za blaženje krize bi lahko bili enkrat manjši, kot so, okrevanje po krizi pa neprimerno lažje.

To drži, toda njihovi politiki so jim že novembra jasno sporočili, da pred sredino januarja ne bodo smeli obratovati. Komunikacija med vlado in žičničarji je bila v Italiji nedvomno boljša kot pri nas. Če bi nam nekdo načrte ukrepov predstavil novembra, ko smo smučišča začeli zasneževati, bi bilo popolnoma drugače. Če bi nam takrat povedali, da smučišča na primer do sredine januarja 2021 ne bodo začela obratovati, bi se na ta ukrep lažje pripravili. V tem primeru bi prihranili od tri do štiri milijone evrov, kolikor so panogo stale priprave na začetek nove smučarske sezone. Če bi nam takrat povedali, kakšno nadomestilo bomo dobili za čas neobratovanja, bi to lažje sprejeli. To, da so nas čez noč odpirali in zapirali, da nismo vedeli, kakšni ukrepi nas čakajo, pa je nesprejemljivo.

Začetna komunikacija stroke in politike z nami je bila povsem zgrešena. Slovenski žičničarji imamo močno združenje, prek katerega smo na ministrstvi za gospodarstvo in za infrastrukturo pošiljali različne pobude. Glede obveznega testiranja smučarjev na covid smo bili v začetku sicer skeptični, a smo v veliki želji, da bi smučišča obratovala, sprejeli še to. Toda ko se je testiranje začelo tudi na smučiščih, so nam jih znova zaprli. To nas je pahnilo v težak psihični položaj.

Verjetno sta vladi v Rimu in Parizu predaleč od gorskih centrov. Če bi bil sedež italijanske vlade v Trstu, smučišča v Italiji najbrž ne bi bila zaprta. Prav tako ne, če bi bili Dolomiti kanton. So pa v omenjenih državah zaradi zaprtja smučišč svojim žičničarjem ponudili rešitve. Enako je storila Avstrija, kjer so smučanje domačim smučarjem omogočili šele 24. decembra, tujcev pa zaradi obvezne desetdnevne karantene in zaprtih hotelov vsaj še do 7. februarja ne bo. Avstrijskim žičničarjem je država že izplačala nadomestilo za izpad dohodka za november in december, ko niso obratovali. Kolikšno pomoč bodo dobili, so vedeli že konec novembra. Takrat so tudi vedeli, da se bodo lahko odprli 24. decembra, zato so zaprtje lažje sprejeli.

Slovenski žičničarji pa smo si to, da bomo smučišča lahko odprli 1. januarja, izpogajali šele 31. decembra, nato smo 7. januarja izvedeli, da bomo morali dan kasneje naprave spet ustaviti. Ob tem moram povedati, da sta imela tako gospodarski minister Zdravko Počivalšek kot infrastrukturni minister Jernej Vrtovec veliko posluha za nas žičničarje. Težave z zapiranjem in odpiranjem smučišč so bile bolj povezane z zdravstveno stroko. Verjamemo sicer, da je ukrepe težko sprejemati, a hkrati menimo, da v Sloveniji pri tem ne upoštevamo dovolj konkretnih okoliščin. Razumemo, da je bilo treba na vrhuncu epidemije zapreti fitnes centre, frizerske salone in telovadnice, saj so to zaprti prostori. Ne znamo si pa razložiti, zakaj je bilo treba zapreti smučišča, kajti smučanje poteka na prostem, poleg tega se pri tem športu že v osnovi upoštevajo vsi varnostni ukrepi, ki jih moramo spoštovati tudi zaradi epidemije. Smučarji nosijo očala, rokavice…

Žičničarji smo zelo hitro sprejeli priporočila NIJZ glede režima v nihalkah in gondolah ter jih dosledno spoštovali. Tudi javni potniški promet je z nekimi omejitvami dovoljen, čeprav je tam nevarnost okužb vseeno večja. Tudi v živilske trgovine ves čas hodimo vsi in nosimo maske. Tako je lahko tudi na smučiščih. Žičničarji smo v Sloveniji prešibak lobi, poleg tega se premalo zavedamo, da gorski turizem ustvari največ nočitev v Sloveniji. Predstavljajte si, da bi od oktobra do danes zaprli industrijo. Nobenih analiz nimamo, koliko ljudi se tam okuži, se pa zavedamo, da industrije ne moremo zapreti. Tudi smučišč ne bi bilo treba zapirati.

Njenega poziva ne obsojamo, se pa nam je to zdel nesorazmeren ukrep. Naš predsednik vlade je na drugih področjih nekajkrat znal zavzeti suvereno stališče, zato nam je žal, da tega ni storil tudi v primeru smučišč. Nemčijo pelje naprej industrijsko gospodarstvo, zimski turizem zanjo ni ključnega pomena, v Sloveniji pa s turizmom ustvarimo več kot dvanajstino bruto družbenega proizvoda, v tej panogi dela tudi dobrih 12 odstotkov vseh zaposlenih pri nas.

Izplačali so nam fiksne stroške in prejeli smo povračila za čakanje na delo po protikoronskih ukrepih. Vse to nam je med zaprtjem omogočilo, da smo zaposlenim lahko dali plače. V pripravi je PKP 8, ki predvideva, da bi nam za pokritje še dela izpada dohodka namenili tri milijone evrov. Na to močno računamo. Prihajajo visoki računi za decembrsko zasneževanje in stroški za pripravo prog. Zdaj, ko bomo znova odprti, bomo poskušali letošnjo sezono oddelati do konca, upoštevaje seveda vsa priporočila NIJZ. Upamo, da se bo epidemiološka slika toliko izboljšala, da bomo lahko kmalu odprli tudi nastanitvene obrate, še prej pa terase, da ne bo treba obiskovalcem hrane in pijače v gorske centre nositi v nahrbtnikih. Hkrati se zavedamo, da moramo na vse druge dejavnosti, kot so zabave po smučanju ali sindikalne tekme, letos pozabiti. Avstrijci odprtje hotelov napovedujejo za 7. februar. Želimo si, da bi se to pri nas zgodilo že prej, da bi vsaj delno zakrpali likvidnostno luknjo.

Gorskemu turizmu se iz evropskega sklada za okrevanje obeta tudi 50 milijonov evrov za naložbe v žičniške naprave, ki so v povprečju stare 33 let. V Dolomitih vsako večje smučišče vsako leto vloži denar v vsaj eno novo napravo. Pri nas je trenutno 32 aktivnih smučišč, dodatno imamo še nekaj vaških, ki se ukvarjajo s smučarskim opismenjevanjem. Skupaj je torej okoli 60 smučarskih centrov, a bilo jih je že več kot 100. Strah nas je, da se bo ta številka še bolj krčila.

Na to vprašanje vam bom lahko odgovoril takrat, ko bom vedel, s kakšnimi ukrepi je slovenska vlada pripravljena spodbujati razvoj slovenskih žičnic in gorskega turizma. Naše podjetje Vabo dela v turizmu 20 let. Bolj kot ta posel ne obvladamo nobenega drugega, zato želimo ostati v njem. Doslej je vlada žičničarjem pomagala zagotavljati vzdrževanje stanja, so pa pred nami ključni koraki. Usoda slovenskih smučišč bo odvisna od tega, ali nam bo država pomagala preživeti krizo in ali bomo pripravili kakovostno izhodno strategijo okrevanja turizma po covidu. Pozimi nismo zaslužili niti za vzdrževanje žičniških naprav, da ne govorimo o sredstvih za odplačilo kreditov. Čakata nas peklenski dve leti, mogoče tri leta, in če se finančne obveznosti ne bodo vsem podaljšale z odlogom kreditov, če ne bo strategije reprogramiranja dolgoročnih finančnih obveznosti in strategije okrevanja gospodarstva z ukrepi, kot so možnost čakanja na delo, subvencioniranje delovnega časa, subvencije za oglaševanje in komercialne nastope na tujih trgih, turistični vavčerji… se nam zelo slabo piše.

Ta ukrep je bil zelo pozitiven, vendar si s tem zaslužkom nikakor ne moremo pokriti zime. Prejšnja leta nismo poleti zaslužili niti za poravnano stroškov poslovanja, z vavčerji pa smo jih začeli pokrivati. Samo Kope bodo v decembru in januarju v turizmu izgubile dva milijona evrov prometa, celotna panoga pa vsaj 40 milijonov, zato tega ne bo enostavno nadomestiti. Z zaslužkom od poletnega turizma smo vzdrževali žičniške naprave, denar smo namenjali tudi za plače delavcev v mrtvih mesecih, zato nas je pošteno strah, kakšno bo življenje po krizi. Likvidnost podjetij bo odločala o tem, katero bo preživelo in katero ne. Država mora vzpostaviti vzdržne likvidnostne programe. SID banka in Slovenski podjetniški sklad morata pri tem odigrati pomembno vlogo, upamo tudi na posluh komercialnih bank. Morda bo treba za turizem sprejeti interventni zakon, saj niso zaprte le žičnice, ampak tudi lokali, nastanitvene zmogljivosti, smučarske šole, drobna obrt, trgovinice, turistične kmetije…

Vsekakor, saj je bila to doslej najboljša pomoč turizmu. Če ne bi bilo vavčerjev, bi imeli na Kopah poleti bistveno manj gostov, tudi njihova sestava bi bila drugačna. Slovenski gostje so bili pripravljeni trošiti. To je turističnim delavcem dalo vedeti, da moramo o turizmu začeti razmišljati drugače.

Mi smo na to zgodbo gledali celovito. Tukaj smo domačini in naše podjetje ima 400 postelj, zato smo videli edino rešitev v tem, da zimski turizem na Kopah nadgradimo s poletnim, in sicer tako, da upravljamo s celoto, da bi torej imeli 100 dni zimske sezone in še 180 dni preostale. V Avstriji, Italiji in drugje v razvoj žičniških naprav vlagajo vsi – lokalna skupnost, regije, lastniki apartmajev. Pri nas ta model še ni razvit. Pod hotelom, v katerem smo trenutno, je apartmajsko naselje, ki je, ker smučišče ne obratuje, prazno. To kaže, kakšen generator zimskega turizma je delujoče smučišče, zato nam ni preostalo drugega, kot da kupimo tudi žičniške naprave.

Prej kot v desetih letih nikakor, in še to le s pametno razvojno strategijo, saj za njimi močno zaostajamo. Pri nas razvoja ni bilo že vrsto let; najnovejša sedežnica je iz leta 2011, najmlajša gondola je stara več kot 20 let.

To je resno opozorilo. To dejstvo je treba upoštevati pri snovanju izhodne strategije, kako po krizi pomagati turizmu. Smučišča niso kokoš, ki nese zlata jajca. Turizem je način življenja, zato te dejavnosti ne more opravljati nekdo, ki mu gre le za zaslužek.

V Sloveniji smo sprejeli zakon o žičničarstvu, po katerem so žičnice del javne infrastrukture, enako kot avtobusi in vlaki. To je zelo pomembno. Za to smo se borili sedem let. Zametki zakona so dobri, težava pa je v tem, da je pomoč smučarskim centrom za vzdrževanje žičnic in za skrb za njihovo varnost vezana na pravilo de minimis. To pomeni, da lahko posamezni smučarski center za naložbe v žičnice v treh letih dobi največ 200.000 evrov. Na leto je sicer na voljo 1,7 milijona evrov, toda že zdaj vemo, da v naslednjih treh letih ne bo mogoče razdeliti niti polovice razpoložljivega denarja, če bo pomoč vezana na pravilo de minimis. Računamo na to, da bo minister Vrtovec v pogajanjih z ministrstvom za finance dosegel črtanje tega zakonskega določila.