Samo še en običajen dan v Kranjski Gori.
Le da sploh ne gre za Kranjsko Goro.
Opisano fotografijo, objavljeno pred kratkim v Jutarnjem listu, je zagrebški alpinist Mario Celinić posnel na – Mount Everestu. On je šesti Hrvat, ki se je povzpel na »streho sveta«, bilo pa je tako, kot da bi se sredi sezone povzpel na Pohorje in iskal prosto mizo na terasi hotela Arena. »Nismo imeli prostora niti za to, da bi se usedli, niti za to, da bi se fotografirali,« pravi Mario. »Poleg tega, da je gneča, je zgoraj tudi kup zastavic, ki jih ljudje puščajo za sabo, tako da se vse to zatika v dereze in malo manjka, da ti ne spodrsne. Na sam vrh gre po moji oceni pet ljudi, nas pa je bilo tam morda celo petnajst. Problem je bil že najti prostor, da bi popil malo vode ali zamenjal jeklenko kisika.«
To je danes Mount Everest, legendarna Čomolungma, ena zadnjih doseženih meja našega planeta. Vznemirljive sanje generacij alpinistov, okrutna gora, ki se je desetletja upirala tem sanjam in k sebi spuščala samo najboljše in najbolj pogumne, je danes le izletna točka za premožne in iznajdljive alpinistične influencerje. Število ljudi, ki vsako leto stopijo na vrh Everesta, se približuje številki 1000. Pred 11 leti se je na primer samo v enem dnevu, 23. maja 2010, na vrh Everesta povzpelo 169 alpinistov, več kot v vseh prvih 30 letih – od Edmunda Hillaryja in Tenzinga Norgaya leta 1953 pa vse do leta 1983 – skupaj!
Razlog je seveda denar: stara Čomolungma je izjemen vir turističnih prihodkov za Nepal in Kitajsko. Tistega davnega leta 1979, ko sta se Slovenca Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik – dva dni zatem pa še Splitčan Božić – kot prva Jugoslovana povzpela na Everest, je nepalska vlada še vedno izdajala samo eno dovoljenje na leto. Danes jih Nepal izdaja na stotine, vzpone pa organizirajo specializirane turistične agencije, ki osvajanje Mount Everesta oglašujejo nekako tako kot izlet in piknik na Dupleškem Vrhu.
Skupaj se je tako na goro povzpelo več kot 4000 ljudi, obupano si izmišljujejo nove izzive – prvi invalid na Everestu, prvi na smučeh, prvi paraglider, prvi brez vrvi, prvi, ki se je povzpel tako, da je hodil nazaj, prvi, ki se je spustil navzdol v bobu enosedu – neverjetna gneča je na vrhu, prerivajo se alpinisti, tepejo se šerpe, prepirajo se agencijski vodiči, o tem, ali na gori velja enako pravilo kot v avtomobilskem prometu in ali ima prednost tisti, ki se vzpenja, ali tisti, ki sestopa.
Vzpon je seveda še vedno zahteven, a to že davno ni več ultimativen izpit spretnosti, vzdržljivosti in alpinistične obrti: agencije in šerpe ves vzpon pripravijo vnaprej, stara Čomolungma je danes bolj opremljena kot naše evropske gore, tako da na vseh smereh vzpona na Everest turiste čakajo postavljena taborišča z WiFi internetom in že zabiti klini, vrvi, verige, žice ter rampe. Kot pri tistem znamenitem Hillary Stepu, zloglasnem prepadu, o katerem so alpinisti nekoč govorili s strahospoštvanjem, danes pa je obvladan z lestvami, po katerih se preriva toliko ljudi, da je veliki Reinhold Messner, legenda Himalaje, v nedavnem intervjuju predlagal, da bi tam postavili semafor.
»Pri Hillary Stepu je bil zastoj, čakali smo približno 15 minut, kar pravzaprav ni slabo, če upoštevamo, da se tam zaradi gneče lahko čaka tudi uro,« pravi tako Celinić. »Na tem delu že vrsto let leži več trupel plezalcev, ki so tam že davno zmrznili. Ležijo na sami stezi in ko se srečaš s plezalci, ki gredo iz nasprotne smeri, moraš zelo paziti, da ne padeš na človeka: ta trupla so kot lutke, ležijo oblečeni v opremo plezalcev, kot da bi jih nekdo tam pustil pred kratkim.«
Zloglasni Hillary Step, nekoč smrtonosna past za plezalce, je enako smrtonosen tudi danes, le da alpinisti tam ne padajo več v prepad, ampak zmrzujejo in umirajo več ur, ko v gneči čakajo pred lestvami, kot na Black Friday v Macy'su. Svoje kosti je na obronkih Everesta pustilo več kot 300 alpinistov in njihovih nosačev, skupaj z njihovimi telesi pa so ekspedicije pustile tudi tone – odpadkov. Pred dvema letoma je skupina 15 nepalskih prostovoljcev mesec in pol čistila pobočja Mount Everesta in zbrala več kot deset ton smeti!
Legendarna stara Čomolungma, preplavljena s hipsterji s kamerami GoPro in aplikacijami za vzpon, je postala samo malo dražja instagramska kulisa – samo »banalen hrib«, kot jo je razočaran imenoval veliki Messner – medtem ko so se alpinisti starega kova že umaknili in prešli na nižje, a težje vzpone, kjer je še vedno mogoče biti na vrhu sam s seboj, z goro in nebom.
A kmalu se bodo umaknili tudi nezadovoljni zahtevni turisti in v begu pred gnečo na strehi sveta v najbližji agenciji rezervirali prva potapljanja s komercialnimi podmornicami v 11 kilometrov globok Marianski jarek.
In se tako končno dotaknili dna.
