Tedova zgodba se začenja v drugem letniku študija matematike, ko ga je znameniti profesor psihologije Henry Murray izbral za enega tistih tedaj kar običajnih eksperimentov s precej lahkotnim dojemanjem etike, kakršnih si že davno ne predstavljamo več in ki smo jih zavrgli. Če na kratko povzamemo, si je moral Ted zapisovati svoja intimna razmišljanja in stališča o življenju, potem pa je bil z elektrodami na glavi podvržen neusmiljenim žalitvam s strani drugega, nevidnega in anonimnega udeleženca eksperimenta iz temnega kota v prostoru.
Anonimni kolegi so Teda brutalno verbalno maltretirali, njegove besede iztrgali iz konteksta, ga poniževali, omalovaževali in zasmehovali, njegove odzive na te napade – ki jih je tudi sam Murray označil za »izjemno agresivne in posebej žaljive« – pa je profesor snemal in mu jih pozneje prikazoval ter pri tem spremljal raven stresa. In tako enkrat na teden, vsak teden, cela tri leta, vse do konca študija. Vsega skupaj je mladi Theodore K. z elektrodami na glavi preživel več kot dvesto ur.
Veliko let pozneje so Tedovi biografi menili, da je bil zloglasni harvardski eksperiment Henryja Murrayja pravzaprav del operacije MKUltra, supertajnega projekta, s katerim je CIA v času hladne vojne raziskovala možnost nadzora uma. Karkoli že je bilo, je pustilo sledi na geniju iz Chicaga, ki je bil – na to je treba spomniti – samo najstnik, dve ali tri leta mlajši od preostalih kolegov s Harvarda.
Ko je potem leta 1962 diplomiral in nato doktoriral na Univerzi Michigan z delom »Mejne funkcije in množice krivočrtnih konvergenc za zvezne funkcije«, za katero je dobil nagrado za disertacijo leta – mentor dr. Allen Shields, znameniti ameriški matematik, je dejal, da je »najboljše delo, kar jih je kdajkoli prebral«, član komisije Maxwell Reade pa je dodal, da je »v celotnih ZDA morda samo deset ljudi, ki to lahko razumejo« – se je Ted specializiral za teorijo geometrijskih funkcij in se že pri petindvajsetih letih zaposlil kot najmlajši profesor v zgodovini Univerze v Berkeleyju.
Nikoli več pa ni bil isti. Zaprl se je vase in se izoliral od prijateljev – dekleta nikoli ni imel, niti nikoli ni bil z žensko. Samo dve leti pozneje, julija 1969, je dal odpoved na Berkeleyju. Zbežal je tisoč milj daleč in kupil zemljišče sredi gozda v najbolj oddaljenem delu Montane ter tam zgradil leseno kočo tri krat štiri metre, da bi v njej preživel ostanek svojega zjebanega življenja v popolni osami, brez elektrike, vode, telefona in ljudi, ob peči na drva in knjigah francoskega filozofa ter krščanskega anarhista Jacquesa Ellula o pogubah industrijske družbe in sodobnih tehnologij.
Zakaj vam to pripovedujem? Če se vam danes, celih šestdeset let pozneje, koncept psihološkega mučenja, skozi katerega je šel nesrečni najstnik, zdi od nekod znan, niste edini: zamisel, da nedozorelega šestnajstletnika silite, da zapisuje svoja najbolj intimna razmišljanja, nato pa ga izpostavite »izjemno agresivnim in posebej žaljivim napadom« nevidnih anonimnežev iz mraka – ki njegove besede iztrgajo z konteksta in ga brutalno ponižujejo, omalovažujejo ter zasmehujejo – se zdi nič drugega kot idejni projekt sodobnih internetnih družbenih omrežij.
In tako kot ima davni eksperiment profesorja Henryja Murrayja vse elemente Facebooka – najstnike, priklopljene na elektriko, maltretiranje anonimnih komentatorjev, bote, trole in hejterje, a tudi algoritme in administratorje, ki vse to vodijo in nadzirajo – tako je tudi Facebook danes videti čisto tako kot pošastni eksperiment nekega norega profesorja na področju nadzora uma: spomnite se, med drugim, vloge družbenih omrežij pri manipulaciji z referendumom za brexit ali z ameriškimi volitvami, a posebej se spomnite nedavnega škandala s pričanjem Facebookove žvižgačke Frances Haugen o algoritmih, ki so narejeni tako, da kot dobičkonosna sredstva generirajo agresijo, sovraštvo in bes.
Nauk zgodbe? Morda takole: oktobra istega leta 1969 – vsega nekaj mesecev po tem, ko je genialni mladi profesor matematike Theodore K. dal odpoved na Berkeleyju – so samo nekaj milj južneje, točno nasproti ceste San Francisco Baya, strokovnjaki Univerze Stanford skupaj s kolegi z UCLA zagnali računalniško mrežo ARPANET, predhodnico tistega, kar je dvajset let pozneje postal WorldWibeWeb. Nori Ted, z zaraščenimi lasmi in brado, pa je v svoji kolibi sestavljal smrtonosne eksplozivne pakete ter jih s pošto pošiljal univerzitetnim profesorjem in inženirjem podjetij, ki s svojimi tehnologijami uničujejo naravo.
Tako je ubil tri, težko pa ranil več kot dvajset ljudi, in potem je profesor Ted – s polnim imenom Theodore John Kaczynski – postal planetarno slaven kot skrivnostni Unabomber, serijski morilec in guru radikalnih ekoloških fašistov, ki je po zaslugi svojega asketskega življenja izven sveta, brez vsake tehnološke dobrine svojega časa, svoje bombe, ne da bi ga policija lahko ujela, pošiljal kar dvajset let, vse dokler ga leta 1996 niso končno ujeli na koncu največje in najdražje preiskave v zgodovini FBI-ja.
Danes, res je, obstajajo tudi teorije, da tisti davni, strašni eksperiment profesorja Murrayja morda ni bil usoden za nastanek psihopatskega profila slavnega Unabomberja, a saj veste: obstajajo tudi teorije, da Facebook ni škodljiv za najstnike.
