Eden najpomembnejših ukrepov je postal obvezni odkup oziroma, kot so mu pogosto rekli ljudje, obvezna oddaja. Kmetijska gospodarstva so dobila določeno obveznost, koliko žita, krompirja, mleka, mesa, živine ali drugih pridelkov morajo oddati državi. Šlo je za sistem, pri katerem kmet ni mogel sam odločiti, koliko svojega pridelka bo prodal in komu. Del proizvodnje je bil vnaprej namenjen državi, ta pa je zanj določala odkupne pogoje in cene. Na papirju je bil namen razumljiv: zagotoviti hrano za prebivalstvo in preprečiti, da bi se s pomanjkanjem kdo okoriščal. V praksi pa je sistem pogosto povzročal napetosti. Ocenjevanje pridelkov in površin ni bilo vedno natančno, določene obveznosti so bile za posamezne kmetije težko izvedljive, kmet pa je moral hkrati poskrbeti za prehrano svoje družine, krmo za živino in seme za naslednjo letino. Če je oblast presodila, da je pridelek prikril ali da obveznosti namenoma ni izpolnil, je lahko sledila kazen. Takratni uradni jezik je bil do neposlušnih kmetov vse ostrejši. Govoril je o špekulantih, saboterjih in razrednih sovražnikih, ki naj bi z zadrževanjem pridelkov ogrožali preskrbo delovnega ljudstva. Tudi pritožba zoper odmerjeno obveznost je lahko postala politično vprašanje. Obvezni odkup je tako postal eden od izrazitih posegov nove oblasti v življenje slovenskega podeželja. Ni šlo samo za krompir, žito ali prašiča, temveč za vprašanje, kdo bo odločal o sadovih kmečkega dela – kmet sam ali država. Sistem je v začetku petdesetih let postopoma izginil, skupaj z njim pa tudi eden značilnih načinov povojnega gospodarskega pritiska na kmetstvo.
S špekulacijo goljufajo sami sebe
Okraj Trebnje kaže dokaj razumevanja za pravilno izpolnjevanje svojih nalog. To se je v zadnjem času pokazalo tudi pri odkupu pitanih prašičev, ki je bil uspešen. Toliko bolj je treba obsoditi zato redke posameznike, ki se ne morejo odtresti svoje špekulantske miselnosti, zaradi katere zaidejo celo v kriminal. Tak primer sta Jože Jereb iz Spodnjih Vodal (KLO Tržišče) in njegova mati. Napram okrajnemu aktivistu, ki je prišel k njemu zaradi obvezne oddaje prašičev, se je vedel Jereb naravnost zločinsko. Napadel ga je z vilami z namenom, da ga prebode na lastnem dvorišču. Njegova mati ga je še podpihovala k zločinu, češ »kar prebodi ga, hudiča«! Tako banditsko obnašanje proti aktivistu, ki žrtvuje ves svoj prosti čas za dobro skupnosti, zasluži najstrožjo kazen. Jereb je zaradi tega prestopka že prišel tja, kamor spada.
Prizadevanje ljudske oblasti za zagotovitev prehrane delovnemu ljudstvu pa sabotirajo celo ljudje, ki jih je ljudstvo izvolilo za svoje predstavnike. Ivan Dim, predsednik krajevnega ljudskega odbora Račje selo, je poslal svojega sina z vozom krompirja na postajo. Od zgoraj je bil videti krompir zelo lep, od sredine voza do dna pa je bil samo kot oreh droben krompir in še tega je bila polovica gnilega. Poizkus, da bi ogoljufal ljudsko oblast, se mu ni posrečil. Na zahtevo odkupnega podjetja je moral ves drobiž peljati nazaj domov in ga nadomestiti z lepim krompirjem. Takšno dejanje predsednika zasluži najstrožjo kazen, njegovi volivci pa mu bodo nedvomno odvzeli funkcijo, ki so mu jo zaupali. (…)
Slovenski poročevalec, 13. oktobra 1949
Pomoč pri odkupu krompirja naloga vseh državljanov
Za pravilno preskrbo potrošnikov zajamčene preskrbe s krompirjem in da se onemogoči špekulativno nastrojenim elementom špekuliranje s tržnimi viški, je vlada LRS izdala uredbo o obvezni prodaji krompirja. Za izvedbo predpisov te uredbe pa so poklicani vsi oblastveni organi, še prav posebno pa množične organizacije, ki morajo skrbeti za pravilno obremenitev posameznih gospodarstev in razkrinkati protiljudske elemente, ki hočejo špekulirati v škodo delovnega ljudstva.
Izkušnje izvajanja odkupa krompirja v letu 1948. kažejo, da so zaradi nedoslednega izvajanja uredbe o odkupu krompirja velike količine propadle pri nekaterih kmetovalcih, ki so ga skrili namenoma, da delavec ne bi bil pravočasno oskrbovan in ga s tem prisilili, da od njih kupuje viške po špekulativnih cenah. Še meseca maja je bilo na trgu starega krompirja, a v mesecu februarju, ko se je vršila zamenjava koruze in sladkorja za krompir, so nekateri pridelovalci imeli večje količine, ki so ga bili pripravljeni zamenjati, svoje obveznosti pa niso izvršili. To je dokaz, da nismo uspeli zajeti tržnih presežkov in onemogočiti špekulante, ker pri izvajanju odkupa z oblastvenimi organi niso sodelovale v dovoljni meri množične organizacije, ki bi znale uporabiti odkup, istočasno za pravilno izvajanje diferenciacije med delovnim in špekulativno nastrojenim kmetom. Obenem to potrjuje, da trditve, da je bil slab pridelek, niso točne in da bi preskrbo prebivalstva vidno zboljšali, če bi znali s pravilnim političnim delom dosledno izvrševati predpise uredbe. (…)
Slovenski poročevalec, 16. oktobra 1949
Uredba o obveznem odkupu živine in prašičev v 1. 1950
Na podlagi 1. člena zakona o pooblastilu vladi FLRJ, da izdaja uredbe glede vprašanj iz narodnega gospodarstva in na predlog ministra za državne nabave FLRJ izdaja vlada FLRJ uredbo o obveznem odkupu živine in prašičev v letu 1950.
SPLOŠNE ODREDBE
1. člen. Za kritje potreb v mesu in maščobah potrošnikov zagotovljene preskrbe se bo izvajal leta 1950 obvezni odkup živine in prašičev od individualnih kmetijskih gospodarstev in kmetijskih zadrug. Obveznosti po tej uredbi je mogoče naložiti tudi nekmetom, če so lastniki ali uživalci kmetijske obdelovalne zemlje.
2. člen. Kmetijska gospodarstva in zadruge kakor tudi gospodarstva po 2. odstavku 1. člena te uredbe so dolžna prodati ob pogojih, predpisanih s to uredbo, državi določeno količino živine, in sicer govedo (bike, vole, krave, junce, teleta in bivole), prašiče (suhe, pitane in prašičke), ovce, jagnjeta, koze in kozle. (…)
3. člen. Odkup živine, prašičev oziroma perutnine se bo vršil po določenih državnih (vezanih) cenah. Kmetijska gospodarstva in zadruge bodo prejemala razen kupnine tudi bone za nakup industrijskih izdelkov po nižjih enotnih cenah do zneska, določenega s posebnimi predpisi. (…)
Ljudska pravica, 17. oktobra 1949
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si