Ni veliko slovenskih zdravnic in zdravnikov, ki imajo svojo osebno spletno stran. Prof. dr. Bojana Beović, dr. med., jo je postavila v medmrežje pred kandidaturo za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije. Poglavje »O Bojani« obsega kar 7843 znakov.
Niza številne podrobnosti in dosežke iz zasebnega in službenega življenja, a hkrati zamolči, da je bila od leta 1999 do 2020 članica SDS. Kar tako nikdar ni bila skrivnost; nenazadnje je bila osem let ljubljanska mestna svetnica SDS, bila je kandidatka stranke na državnozborskih volitvah. Retorika največje vladne stranke – morda nezavedno – pronica skozi njen diskurz. Odgovornost za nekatere težave v splošni družbi ali zdravstvu rada pripiše medijem ali »polarizaciji družbe«. Sebi nikdar.
Infektologinja je bila predsednica prve strokovno skupine za covid-19, danes je članica tega razvpitega svetovalnega telesa ministrstva za zdravje. Je dolgoletna vodja posvetovalne skupine za cepljenje pri NIJZ in predsednica Zdravniške zbornice Slovenije. Če poteka politična ali strokovna razprava o zdravstvu ali epidemiji koronavirusne bolezni, je Ljubljančanka, ki živi v Škofji Loki, skoraj vedno vključena. Uradno ali neuradno.
Profesorica Beović, predlagam, da za uvod odigrava domišljijsko igro. Kako bi preoblikovali zdravstvo, če bi vam politika izpolnila vse (ustavnopravno dopustne) predloge?Izhajala bi iz nečesa, o čemer politika ne govori prav pogosto. In sicer iz vprašanja, kakšne zdravstvene potrebe ima prebivalstvo Slovenije. Zanje je treba poiskati ustrezne storitve in izvajalce. V kakšnih organizacijskih pojavnih oblikah bi delovali ti izvajalci, je manj pomembno, pomembno je, da storitve dosegajo ustrezen standard kakovosti in varnosti. Sistem bi nadgrajevali in prilagajali potrebam, ki izhajajo iz spremenjene demografije, patologije bolezni in razvoja medicine.
Zelo splošen odgovor. Ste lahko bolj konkretni?Težko, ker je vsaka raven zdravstva drugačna, vsaka specialnost ima svoje posebnosti. Ključno bi bilo, da bi se za vsako stroko ustvarila neke vrste mreža, ki bi bila prilagojena dejanskim potrebam. Slovenija je majhna, z dobro organizacijo bi razmere lahko precej poenotili, do neke mere centralizirali in storitve približali uporabnikom. To je hkrati odgovor na vprašanje, ali se zavzemam za privatizacijo zdravstva ali za ohranjanje javnega, v bistvu državnega zdravstva. To vprašanje je manj pomembno. Pomembno je zagotavljanje kakovostnih in potrebnih storitev. Tukaj se soočimo s problemom, o katerem se v Sloveniji premalo pogovarjamo.
Kaj je ta problem?Niso vse potrebe enakovredne. Pri nekaterih posegih so dolge čakalne vrste, a niso nujno potrebni. Nekdo ne hodi k zobozdravniku 20 let, se potem končno naroči in je nato presenečen, da mora na storitev čakati leto dni. To ni čakalna doba. Njega 20 let ni bilo.
Enako čakanje doleti tiste, ki redno hodijo k (zobo)zdravniku.Seveda. So posegi, ki so nujni. In so posegi, ki niso. Gledano s strokovnega stališča slovensko zdravstvo ni dosledno vodeno. Tega se ne more urediti v enem ministrskem mandatu. In ministri se, kot veste, pri nas menjavajo zelo pogosto.
V svojem predvolilnem programu ste na prvo mesto postavili skrb za dobro ime in javno podobo slovenskega zdravnika. Iz tega sklepam, da se strinjate z oceno, da njegova zdajšnja podoba in dobro ime nista dobra. Posledica česa je to?Občutek imamo, da smo v medijih pogosto – bom kar direktno rekla – diskreditirani. Izpostavlja se nas preko posameznikov, ki kršijo zakonodajo, ki se vedejo neustrezno. S tem se zabriše večinska vloga zdravnika v družbi, ki je zelo pozitivna.
Torej so mediji odgovorni za slabo podobo zdravniškega poklica?Težko vam rečem. Mediji obveščate, po drugi strani so mediji različni in zdi se mi, da za njimi stojijo interesne skupine, ki želijo ustvariti takšno ali drugačno podobo. Posameznike se v podobnih situacijah predstavlja različno, glede na konotacijo.
To zveni že kot nekakšna zarota. Kdo so te interesne skupine, ki želijo ustvariti slabo podobo zdravnikov?Ne gre za zaroto. Ne predstavljam si, da obstaja štab, ki načrtuje, kaj bo neki medij objavil. Gre za razgovore, povezave, ustvarjanje vzdušja, marsikatero mnenje so oblikuje v družbenih omrežjih. To ni moje strokovno področje. Če razmišljam kot državljanka, gre za odražanje družbene kulture. Od kolegov iz tujine sem izvedela, da je bilo v marsikaterem okolju manj nasprotovanja zdravstvenim ukrepom. Obstajajo razlike. Mediji čutite, kaj je sprejeto kot pozitivna, odmevna novica. In jo potem tako predstavite.
Naš cilj je objektivno poročanje. Novinarji nimamo nekega tajnega načrta.Ni treba, da obstaja usmerjen tajni načrt. Gre za stanje duha.
Po dvigu plač medicinskim sestram so se zdravniki z vladnimi pogajalci neuradno dogovorili za še bistveno višjega, kar 24-odstotnega. Ustavno sodišče je za zdaj onemogočilo preboj stropa, ki zdravniške plače zamejuje navzgor. Kakšen bo izhod iz tega zapleta?Dolgoročni izhod bo oblikovanje plač in plačnih razmerij v celotnem zdravstvu. Vtis zdravniških organizacij je, da tega ni več mogoče urediti v okviru predpisov o plačah v javnem sektorju. Zdravstvo je posebna panoga, kot so posebne tudi nekatere druge panoge, v katerih veljajo drugačna razmerja. Gre za več problemov znotraj zdravstva. Kot veste, so izjemno slabo plačani najslabše izobraženi v zdravstvenem timu, to so strežnice in srednje medicinske sestre, ki opravljajo izjemno odgovorno in težko delo. Druga skrajnost so zdravniki, ki morajo skrbeti za razvoj zdravstva, za nove storitve, terciarne, kvartarne.
Potem imamo med zdravniki še problem mladih, ki so slabo nagrajeni, kar je eden izmed razlogov za njihove zgodnje odhode v tujino ali vsaj izražanje želje, da bi zapustili sistem. Hkrati ne smemo vzpostaviti uravnilovke, ker morajo biti zdravniki s 30 leti delovne dobe ustrezno nagrajeni, mladi pa morajo imeti spodbudo, da gredo po njihovi poti. Obstaja več dimenzij. In morajo biti urejene znotraj zakona o plačah v zdravstvu.
Bodo zdaj brez dviga plač ostali tudi mladi zdravniki? Je bila Fidesova taktika ustrezna, če upoštevamo dosedanji izid?Ne poznam odgovora, ker ne poznam podrobnosti pogajanj. Šlo je za začasno gašenje požara.
Ekonomist Maks Tajnikar je v Objektivu ugotavljal, da so plače v zdravstvu leta 2020 zrasle za 17,7 odstotka, čeprav je bila povprečna rast plač le 5,8-odstotna in v zasebnem sektorju zgolj 3,8-odstotna. Raven plač v zdravstvu iz leta 2020 se je ohranila tudi v letu 2021, medletna rast plač v prvem kvartalu leta 2021 je bila kar 36,2-odstotna. V industriji je bila tedaj le 4,2-odstotna. Ampak plačna evforija zdravniškega stanu v letih 2020 in 2021, ki se je financirala iz že zdavnaj praznih blagajn, ni bila dovolj, je ugotavljal Tajnikar; danes hočejo zdravniki še več. Ker bo brez teh ekstremnih povečanj plač sicer razpadel javni zdravstveni sistem, pravijo. Se strinjate s to napovedjo? Bo res razpadel, če ne boste prejeli višjih plač?Mase plač v zdravstvu v letih 2020 in 2021 je nemogoče primerjati s prejšnjimi leti, saj so vladale posebne razmere. Ni prišlo do povečanja plač, ampak do povečanja dohodkov, deloma zaradi dodatkov, povezanih s pandemijo, in zaradi večjega števila opravljenih delovnih ur. Ko govorimo o plačah, moramo govoriti o plačilu za 40-urni delovnik. Želimo boljše plačilo za običajen obseg dela. Naredili smo anketo med mladimi zdravniki. Pretežno si želijo izboljšanja delovnih razmer in zmanjšanja obremenitev preko običajnega delovnika. Generacije se spreminjajo, mladi bolj cenijo prosti čas kot večje plačilo za več dela.
Pritisk na politične odločevalce se vztrajno ustvarja tudi z argumentom, da zdravniki uhajajo v tujino, kar pa iz vaših evidenc ne izhaja. V obdobju 2015–2020 je šlo delat v tujino 326 zdravnic in zdravnikov in 1064 medicinskih sester, torej trikrat več. Pri tem je bilo leta 2020 zaposlenih 7076 zdravnikov in 9203 medicinskih sester in bratov. Tajnikar pravi, da je strah pred odhodi zdravniškega kadra znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni.Število medicinskih sester je v Sloveniji nad evropskim povprečjem, število zdravnikov pa je podpovprečno. Evidence tudi niso zelo natančne. Nihče namreč ni zavezan k javljanju, da gre v tujino. Leta 2020 je 57 zdravnic in zdravnikov prosilo za izbris, ker so šli v tujino, dodatnih 71 ni navedlo razloga izbrisa. Če upoštevamo, da v sistem letno vstopi 320 mladih zdravnikov, to ni majhna številka. Težko rečemo, da to ne ogroža zdravstvenega sistema.
Zbornica je ta mesec opozorila, da država ne najde odgovora na vprašanje, kako zdravnike s področij družinske medicine, urgence in intenzivne terapije zadržati v javnem sistemu. Poznate odgovor?V kadrovskem smislu obstaja pozitivna povratna zanka navzdol. Manj je kadra v neki specialnosti, manj je zaželena, ker je delovna obremenitev večja. Če se tak oddelek kadrovsko zapolni, se problem lažje reši. Drugi del zgodbe je nagrajevanje. Tukaj nimamo nerealnih želja, povprečna plača zdravnika naj bo do tri povprečne plače. Tretji razlog je organiziranje dela. V Sloveniji nimamo profesionalnega zdravstvenega menedžmenta. Te naloge so prepuščene zdravnikom.
Če povzamem: rešitev je več kadra, boljše plače in da delo v zdravstvu organizirajo strokovnjaki za menedžment.Točno.
Kako boste zagotovili dovolj kadra?To je najdaljša pot. Najlažje je reči, da je treba povečati vpis na fakultetah. A za izobraževanje več študentk in študentov potrebuješ tudi več izobraževalnega kadra. Že leta izvajamo pedagoške obveznosti praktično istočasno kot klinične. To je precejšnje dodatno delovno breme, obenem nekateri niso dodatno nagrajeni. V takšnih razmerah ni možno povečevati vpisa. Treba je najprej povečati izobraževalni kader, kar seveda nekaj stane. Tukaj spet nastopi že omenjeni prepad generacij. Mladi so manj pripravljeni iti po akademski poti, če niso za to dodatno finančno nagrajeni. Dam jim prav. Živimo v družbi, v kateri gre za izmenjavo dobrin.
Finančne spodbude, ki jih je prinesel lanski zakon o nujnih ukrepih v zdravstvu, niso bistveno povečale zanimanja za specializacije iz družinske medicine. Zakaj te spodbude ne delujejo?Zanimanje je vendarle za spoznanje večje. Finance niso edina stvar, imamo negativno kadrovsko spiralo. Poleg tega se je med mladimi diplomanti vzpostavilo javno mnenje, da delo v družinski medicini poteka v slabih razmerah in da je slabo nagrajeno. Da vključuje veliko administrativnega dela, ki je res obremenjujoče. To se ne bo spremenilo v enem dnevu.
Računsko sodišče je zbornico – skupaj z ministrstvom za zdravje – izpostavilo zaradi slabega pregleda nad tem, koliko zdravnikov bi v Sloveniji potrebovali in zakaj jih v nekaterih specialnostih manjka. Kako odgovarjate na ugotovitev, da je bila zbornica del težave?Malo smo bili presenečeni, zbornica je vendarle sodelovala pri analizi računskega sodišča in ni dobila nobenega korektivnega ukrepa. Potem smo v medijih prebrali, da imamo vlogo pri načrtovanju kadra. Zbornica s svojimi pristojnostmi ne more vplivati na kadrovsko popolnjenost zdravniških vrst. Od leta 2017 specializacije razpisuje ministrstvo. Zbornica zgolj spremlja razmere v posameznih specialnostih, nima pa mehanizma za povečevanje števila zdravnikov. V želji, da se razmere uredijo, je sicer vzpostavila tako imenovano mrežo za posamezne specialnosti, ki pomaga pri načrtovanju števila mest za specializante po celotni državi. Vendar bi se tudi s tem moralo ukvarjati ministrstvo, in ne zbornica.
Pri sedanji meji, ko lahko osebni zdravniki odklonijo opredeljevanje dodatnih pacientk in pacientov, številni ljudje ostajajo brez stalne zdravstvene oskrbe. Kako bo v to dogajanje, kakršnega lahko vidimo v Ljubljani in Mariboru, posegla zbornica?Ne moremo poseči, ker nimamo neposrednega vpliva. Kot sem seznanjena, je število ljudi, ki nimajo izbranega zdravnika, že vrsto let približno konstantno. To ni nov problem.
Bi morali zdravstveni domovi vendarle poskrbeti za starejše in ranljive paciente, ki so ostali brez osebnega zdravnika?Da. Primarno zdravstvo je skrb občin, zaradi česar je tako zelo razdrobljeno. Bolje bi bilo, če bi se ga vodilo centralno. Seveda ni prav, da ti pacienti ostanejo brez zdravnika. Novega bi jim morali poiskati v zdravstvenem domu ali pri bližnjih koncesionarjih. To bi bila človeška gesta. To je tudi zdravniška odgovornost, ki pa seveda ne more pasti na konkretnega zdravnika, ki odhaja v pokoj, ali na zdravnika, ki ima število pacientov zapolnjeno. In spet smo pri menedžmentu.
Ste ministrstvu za zdravje predlagali kakšno (začasno) rešitev?Mislim, da konkretnega predloga ni bilo. Težko je reči, kaj bi bila sistemska rešitev. Pogovarjali smo se o tem, da naj se te bolnike opredeli na zdravstveni dom in jih potem obravnavajo prisotni zdravniki. To seveda ni skladno z osnovno idejo osebnega zdravnika. Bi pa bila zasilna rešitev.
Bi privolili v prenos kompetenc na diplomirane medicinske sestre, ki bi razbremenile družinske zdravnike? In kje so meje tega prenosa?Meje so v usposobljenosti medicinskih sester. Pri nas imamo poklic diplomirane medicinske sestre, ki pa ni usposobljena za obravnavo rutinskih primerov. O takšni rešitvi smo se pogovarjali z Zbornico in zvezo zdravstvene in babiške nege. Ampak to ni kratkoročna rešitev, temveč je bolj dolgoročna, ker bo potrebno dodatno usposabljanje. Kratkoročna rešitev bi bilo delegiranje dela znotraj zdravstvenega tima, ki ponekod dobro poteka.
»Epidemije še ni konec. Konec je le prvega vala okužb. Bolezen ostaja z nami in treba se je naučiti živeti z njo. Smo na prehodu iz sprinta v maraton,« ste napovedali aprila 2020. Ste pričakovali, da bomo marca 2022 še vedno tekli s koronavirusom?Epidemije v zgodovini in narava tega virusa, ki je nagnjen k mutacijam, so nakazovale takšno prihodnost. Danes se vendarle bližamo drugačni situaciji, zaradi večje prekuženosti in cepljenja se približujemo izteku maratona. Upajmo, da se je virus z vsemi dosedanjimi spremembami izčrpal v svoji virulentnosti. A to je zgolj upanje. Še vedno je potrebna previdnost. Narava bo šla svojo pot in se ne bo ozirala na naše želje.
Očitno vlada ni verjela vaši napovedi. Če bi, ne bi naročila preleta letal in razglasila konca epidemije.To so takšna, kako bi rekla, veselja. Tudi danes imamo nekakšno proslavo, ne le na ravni vlade, ampak tudi med ljudmi, češ ukrepov ni več, zdaj lahko povsem spremenimo način življenja. Ljudje želimo verjeti v dober razplet. To nam najbrž pomaga iti skozi težave.
Ste razočarani, ker je vlada prejšnjo soboto znova postopala po svoje in ni upoštevala mnenja strokovne skupine za covid?V skupini smo se zavzemali za previdno, postopno sproščanje. Vedno imamo konflikt interesov. Nam zdravnikom sta pomembni zdravje in življenje ljudi. Drugi morajo povedati, da je bolj pomembno druženje, delovanje gospodarstva. To so dogovori v družbi, v kateri enkrat prevladajo eni, drugič drugi interesi. Upam, da ne bo preveč resnih posledic.
Kako ste pravzaprav postali eden najbolj prepoznavnih obrazov medicinske stroke v času covida? Glede na to, da virusi in nalezljive bolezni niso vaša ozka subspecializacija, saj ste se pred pandemijo strokovno ukvarjali z rezistentnimi bakterijami, bolnišničnimi okužbami, antibiotiki.Ne izključno. Ukvarjala sem se tudi z gripo, ne veliko, a bolj kot marsikdo, ki je danes v ospredju. Ukvarjala sem se z obvladovanjem epidemije gripe v UKC Ljubljana. S tem v zvezi sem imela nekaj konkretnih vodstvenih izkušenj v bolnišnici. S približno takimi situacijami sem se torej srečevala že v preteklosti. Neposreden razlog moje mobilizacije je bilo pismo, ki smo ga marca 2020 napisali infektologi. Na dan zamenjave vlade smo ji sporočili, da je treba državo zapreti, če nočemo imeti razmer, kakršne so imeli v Bergamu. In tako so me prijeli za besedo.
Predsednik vlade Janša vam je zatem ponudil vodenje strokovne svetovalne skupine. Vi ste postavili pogoj, da lahko svobodno izberete članice in člane. Zakaj niste oblikovali bolj multidisciplinarne skupine, v kateri bi bile tudi pravnice, psihiatrinje, sociologinje, modelarke, strokovnjakinje s področja etike? Tako so storile številne države, ki so potem mnogo bolj uspešno obvladovale epidemijo.Ker se mi ni zdelo, da je to moja naloga. Tako skupino bi moralo oblikovati ministrstvo. Meni je bil naložen medicinski del. Nekateri kolegi drugih strok so se mobilizirali sami, konkretno skupina Sledilnik, Institut Jožef Stefan, Nacionalni inštitut za biologijo se je priključil s spremljanjem odpadnih voda. Ljudje so se zavedali, da morajo nekaj prispevati.
Ampak zakaj teh prizadevanj niste ponotranjili znotraj strokovne skupine, kot so storile številne druge države?Nisem se počutila pristojne za to.
Kako ne, če ste sami postavili pogoj, da boste vi izbrali sodelavce in sodelavke?Da, ampak znotraj zdravstvene stroke. Ne vem, katerega sociologa, pravnika naj izberem. Katerokoli telo s teh področij bi lahko samo reklo, da bodo za obvladovanje epidemije oblikovali skupino, ki bo sodelovala z nami. Ne vem, zakaj se to ni zgodilo. Iskali in tudi imeli smo številne povezave, nimam pa kompetenc in pristojnosti, da bi organizirala kompletno vodenje epidemije.
Torej v strokovni skupini še vedno ne pogrešate glasov drugih strokovnih področij?Zdaj se manj ukvarjam s tem, že leto dni sem v ozadju. Mislim, da bi bilo takšno sodelovanje potrebno. Včasih me zaboli komentar pravnikov, ki bi lahko aktivno pristopili k izboljšanju predpisov in pripomogli k obvladovanju epidemije. Vsaka stroka je morala prispevati nekaj, da se epidemija obvladuje čim manj boleče.
Časnik Guardian je objavil prispevek, v katerem so strokovnjakinje in strokovnjaki različnih področij naštevali svoje zmotne presoje in napačne napovedi v zvezi z epidemijo in covidom. Katere so bile vaše največje zmote in napake?Najbrž smo najbolj zgrešili na začetku drugega vala, ko smo ukrepe sprejeli prepozno. Tedaj se je ustvaril vtis v medijih – strokovnih in laičnih – da smo preživeli prvi val in da bomo zdaj znali življenje bolje prilagoditi razmeram. Da bomo znali plesati s covidom. Ko smo zgodaj jeseni uvedli prve ukrepe – mislim, da je šlo za nošenje mask in nekaj v zvezi z gostinskimi lokali – v javnosti in preko medijev niso bili dobro sprejeti. Domnevala sem, da bodo ljudje ukrepe res dosledno izvajali, a pokazal se je odpor. Po bitki je seveda lahko biti general. A če pogledam z distance, bi jeseni 2020 doživeli bistveno manjši val, če bi državo zaprli enako kot marca 2020.
Se še spominjate, da je skupina predlagala zaprtje šol in vrtcev, obdržala pa je odprte trgovine s pohištvom?Obstajala so neujemanja med tem, kar je rekla stroka in kar je potem iztržila posamezna veja politike. Že v začetku leta 2021 smo se zavzemali za postopno odpiranje šol, a je to trajalo dlje, kot smo pričakovali. In so nas prehiteli s trgovinami.
Lani ste – tokrat v posvetovalni skupini za cepljenje – zavlačevali s priporočilom poživitvenega odmerka za vse in ukinitvijo najmanj šestmesečnega razmika od osnovnega cepljenja. Takšne spremembe se vam tedaj niso zdele nujne in smiselne. Zdaj pravite tako – citiram vaš februarski intervju za portal Siol: »Še vedno se je pametno čim prej cepiti s poživitvenim odmerkom, ker je ta val še vedno v polnem razmahu in nas lahko poživitveni odmerek zaščiti že po tednu ali desetih dneh.« Danes torej govorite povsem nasprotno, kot ste pred pol leta.Ne vem, težko bi rekla. Za dodatni odmerek smo se odločali poleti, za poživitvenega septembra. Pri priporočilih smo bili nekje v sredini med državami. Tu ni šlo za odstopanja. Morda ste bili mediji bolj progresivni, hvala za spodbudo. Nekatere države so bile pač nekoliko bolj korajžne. Mi smo bili, če hočete, bolj pogumni pri svetovanju poživitvenega odmerka tistim, ki so bili osnovno cepljeni z vektorskimi cepivi.
Bi si, gledano z današnje perspektive, želeli, da bi bili tudi vi lansko jesen bolj korajžni pri svetovanju poživitvenega odmerka za vse?Moj odgovor za portal Siol, ki ste ga citirali, je bil podan v kontekstu omikrona. Lani smo bili soočeni z različico delta, pri kateri je bil imunski pobeg manjši in je bil tretji odmerek manj pomemben.
Ste se kdaj vprašali, ali bi Slovenija dosegla večjo precepljenost, če se vi ne bi vključili v obvladovanje epidemije?Tega se nisem vprašala. Nimam tega občutka.
Gotovo se zavedate dejstva, da ste pri delu prebivalstva vzbujali odpor. Ne dojema se vas zgolj kot infektologinjo, temveč tudi kot politično osebnost. Več kot 20 let ste bili članica SDS, izstopili ste šele pred kandidaturo za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije. Vašega političnega udejstvovanja ni mogoče spregledati.Prepričana sem, da je večina prebivalstva v meni videla nekoga, ki razlaga delovanje cepiv, kako učinkuje upoštevanje varnostne razdalje, kako se širi virus in podobne zadeve. Naredila nisem niti ene poteze, ki bi dokazovala kakršnokoli strankarsko usmerjenost. Že pred epidemijo ne. Preseneča me polariziranost družbe, zaradi katere je sposobna politično dojemati nekoga, ki govori izključno o strokovnih zadevah. Takšno razmišljanje se mi zdi pretirano. Ko smo se jeseni 2020 s kolegi z NIJZ pogovarjali o tem, kakšno precepljenost lahko pričakujemo, smo jo uganili do pike. Vedeli smo, kaj se bo zgodilo. Poznali smo odnos do cepljenja, situacija je bila do neke mere pričakovana.
Ali ni za vodenje epidemije bolje izbrati nekoga, pri katerem ni možno imeti vtisa politične pristranskosti?Mogoče. Ne vem. Vedno sem verjela v to, da se lahko v demokratični družbi vsak ukvarja s politiko. Da ima vsak lahko svoja stališča in da lahko ob tem opravlja svoje delo. Zato se zavzemam v vseh okoljih.
Kakšna je vaša izhodna strategija za življenje v prihodnje?Izhodna strategija bo odvisna od spreminjanja virusa. Na to moramo biti zelo pozorni. Ključni bosta še kadrovska in prostorska okrepitev zdravstva. Slovenija je na repu držav EU po številu enoposteljnih sob, ki omogočajo enostavno osamitev okuženih. Poskrbeti moramo tudi za starostnike, jim omogočiti življenjski standard v skladu z njihovim zdravstvenim stanjem. Kar zadeva virus, bomo morali ohraniti določene higienske navade, ki smo jih do neke mere že usvojili in ki preprečujejo tudi širjenje drugih nalezljivih bolezni.
Na infekcijski kliniki UKC Ljubljana službujete tudi v ambulanti za dolgi covid. Koliko ur tedensko deluje ta ambulanta, koliko pacientk in pacientov tedensko pregleda?Nimam natančnih podatkov. Približno 50. Ko sem v ambulanti, jih pregledam približno 13, od tega jih je približno deset z dolgim covidom. Med njimi je v povprečju osem prvih pregledov.
Kakšna so vaša opažanja?Gre za razpon bolezni oziroma stanj bolnikov. Na eni strani gre za precejšnjo psihično travmo, ki jo povzročita covid in s tem povezana posttravmatska stresna motnja, na drugi strani opažam širok spekter organskih težav. V ospredju so težave z osrednjim živčevjem. Številni pacienti, ki so covid preboleli sorazmerno lahko, imajo dolgotrajne motnje spomina, koncentracije. Veliko jih je še delovno aktivnih, so srednje starosti. Zaradi težav se težko vračajo v svoje delovno okolje. Jaz jih praviloma napotim h kliničnemu psihologu.
Glede na opis teh stanj infektologinja najbrž ni ustrezna specialistka za te bolnice in bolnike.Naša ambulanta je nekakšno vozlišče, opravimo prvi kompleksen pregled pacientov. Tiste, ki imajo težave s srčno mišico, seveda napotimo h kardiologu, in tako naprej. Ambulanta je namenjena tudi izključevanju težav, ki niso povezane z dolgim covidom.
Bolnic in bolnikov z dolgim covidom mora biti ogromno, če upoštevamo, da je bilo hospitaliziranih že več kot 23.000 okuženih. Na intenzivnih oddelkih jih je bilo več kot 5000. Veliko jih ne bo nikoli povsem zdravih. K njim je treba prišteti še vse tiste tisoče ljudi, ki niso potrebovali bolnišničnega zdravljenja in trpijo zaradi simptomov dolgega covida. Kako se bo spremenila diagnostika vseh tistih, ki še dolgo po okužbi poročajo o nenavadnih simptomih?Imamo vzpostavljen približen algoritem njihove obravnave in kako se jih napoti k drugim specialistom. Vprašanje je, koliko časa bodo ti pacienti še imeli težave, kolikšen bo obseg tega problema v prihodnje. Večina težav vendarle izzveni v treh do šestih mesecih. Imamo pa v ambulanti tudi bolnike, ki so covid preboleli že leta 2020.
Zakaj dolgi covid še ni mednarodno klasificiran kot bolezen?Ne vem, najbrž je problem v tem, da gre za tako širok spekter simptomov. Potem so tu še bolniki, ki so preboleli težki covid in čutijo posledice tromboz, embolij, intenzivnega zdravljenja. Dolgi covid je zelo heterogen.
