​Kaltz. Manfred Kaltz. Bil je desni branilec nemške reprezentance in nogometnega kluba Hamburger SV v njegovem zlatem obdobju. Profesionalno je v celoti igral 20 sezon, z reprezentanco je osvojil evropsko prvenstvo, s klubom pokal prvakov Evrope (današnjo ligo prvakov), trikrat bundesligo, dvakrat nemški pokal in enkrat pokal zmagovalcev pokalov, za katerega lahko rečemo, da je ekvivalent današnje evropske lige. Še danes ima rekord v številu golov z bele točke. Streljal je šestdesetkrat v karieri in zadel triinpetdesetkrat. Za reprezentanco nikoli ni izvedel niti ene enajstmetrovke.

»Vse svoje življenje lahko umestim med enajstmetrovkami proti Argentini v Firencah in enajstmetrovkami proti Italiji v Zenici.« Takoj sem se odločil, da bom ta stavek ukradel. Ne glede na posledice: na to, da je v dovršni obliki in da bi koga bližnjega lahko zaskrbelo. Tolikšen naval čustev po zmagi reprezentance BiH proti Italiji je prinesel neke vrste blokado v pisanju. Besede so bile odveč. Zdelo se je, da sreča ni v pisanju, ampak v dejstvu, da je nogomet postal preveč pomembno dejstvo v svetu, za katerega se zdi, da nič več ni pomembno. Iskreno rečeno, bal sem se blebetanja. Pojasnjevanja, kaj bi ta zmaga lahko pomenila. Da je ta v zadnjih petintridesetih letih nesrečna država vsaj v teh dneh proslavljanja, ker gre na svetovno prvenstvo, našla samo sebe. Pred samo nekaj tedni je bilo videti, da bo država razpadla: igre okrog tako imenovanega južnega interkonekcijskega toka in oskrbe s plinom so prišle do točke, na kateri se je vmešalo ameriško podjetje in preprosto razglasilo, da je zmagalo na natečaju. S tem je Bosna in Hercegovina na neki perverzen način postala ameriška država, a s statusom nekakšne pridružene kolonije. S statusom opazovalke. Lastne usode.

Kot pri gledanju enajstmetrovk.

* * *

Smo v letu tisoč devetsto devetdeset. Šestindvajsetega junija. S Kompasovim rent-a-carom, s kombijem, nas osem z mladinskega programa Radia Sarajeva vstopa v Verono. Digitalni termometer na vrhu zgradbe kaže štirideset stopinj. »Pekel v mestu ljubezni« bi lahko bil naslov teksta v športni rubriki časopisa. Jugoslovanska reprezentanca se je pod vodstvom Sarajevčana Ivice Osima kvalificirala iz skupinskega dela tekmovanja. Po težkem porazu z Nemčijo 4:1 sta sledili zmagi proti Kolumbiji in Združenim arabskim emiratom. V osmini finala čaka Španija. Računi z njo niso poravnani. V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leta 1974 v Nemčiji na Waldu v Frankfurtu jih je Josip Katalinski, rudimentaren Železničarjev osrednji branilec, izločil z golom, ki ga je zadel s srcem. Noga in glava tukaj nista igrali ne vem kakšne vloge. V kvalifikacijah za naslednje svetovno prvenstvo se je spet zgodilo, da sta se ti dve ekipi, reprezentanci socialistične in zdaj že nekdanje fašistične države, znašli druga proti drugi v kvalifikacijah. Na težki tekmi v Sevilli je bilo 0:0 do 86. minute, ko je rezerva Juanito prodrl v šestnajsterec z desne strani, kjer ga je pokosil cepec Vladislav Bogićević, edini igralec beograjske Crvene zvezde v tej ekipi.