Nisem je nosil trideset let. Ne vem natančno, ali jo je oče nosil, ko je umrl, imel je še eno omego z rimskimi številkami, a tisto je danes nemogoče sestaviti. Po tridesetih letih sem jo našel v nekem predalu in jo nesel popravit. Mojstru je uspelo, potem ko je večkrat poskušal, nekaj je tudi stalo, a se je splačalo. Edina težava je, da se ura, če je ne nosiš, po določenem času ustavi. In potem je težko nastaviti datum s točno uro. Če se torej ustavi, potem pa jo navijete, se datum nastavi prej, in laik kot jaz mora obračati mehanizem šestdeset krogov, dokler ne pride na želeni datum. Sinhronost bi bila lahko ena od glavnih sestavin genialnosti.

* * *

Čuden sistem oštevilčenja v ljubljanski dvorani Stožice je kar trikrat primoral starega romarja, da je preračunaval, kam bi moral iti, da pride do 32. vrste in 9. sedeža, od koder je moral uradno spremljati koncert Boba Dylana. Dvainsedemdeseti letos, na neverending turneji, vse poti pa vodijo v Rim, tako da je bilo srečanje s papežem Leonom uvod v veliko serijo procesij. Papež kot Jedi iz Vojne zvezd v belem in Dylan kot Sith v puloverju kapuco. Nič spektakularnega, tako eden kot drugi hodita okrog večinoma tako oblečena. Ni afnanje, ta bombažni kos obleke je res najbolj udoben, ki ga človek v srednjih in zrelih letih lahko obleče. Če že ne izpolnjuje pogojev, da bi bil papež. Izmenjava daril, duhovnik mu da rožni venec, umetnik njemu knjigo, in spet na pot: prek Milana, Ljubljane, Dunaja, Salzburga, Freiburga, Züricha, Stuttgarta do Birminghama in pet koncertov v Royal Festival Hallu v Londonu. Kjer se turneja konec leta konča.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo