Prvikrat sem muzej obiskal na maturantskem izletu do razvpite Coste Brave in postanek v Figueresu me je bolj presunil kot dvajset opijanjenih sošolk v hotelskem bazenu, ampak čofotanje je bilo drugačno doživetje. Razvratne fantazije niso izstopale iz realnih okvirov poležavanja na razvlečenih plažah s sangrijo v roki, ki je vlažila razpokane ustnice in lajšala lakoto. Tudi obisk flamenko večera je bil v paketu šampanjskih mehurčkov, brbotajočih po piramidah kristalnih kozarcev, a vendar sem v fatalni plesalki zaznal tisti »nebeški« duende, ko me je prestrelila s pogledom in s petami udarila ob leseni oder. Španija! Očitno je bil začetek tranzicijskih devetdesetih let še dovolj razsipen, da smo bodoči maturantje in maturantke uživali razkošje potrošnega turizma (za bagatelo v primerjavi z današnjimi dubajskimi »smučarji«).
Fotografija: Reuters
Avida Dollars
Sonce je žgalo, ko sem sredi junija stopil čez nagrobno ploščo velikega umetnika in obiskal znamenito vilo Salvadorja Dalija (1904–1989) v Figueresu, ki je bila že leto po njegovi smrti spremenjena v fantazmagoričen muzej nadrealnih artefaktov. Spominjam se središčnega atrija in stare limuzine, na kateri je kraljevala marmorna Gala, voščene lutke v avtu je preraščal bršljan, ob pritisku na gumb pa je v notranjosti začelo deževati, medtem ko je nad našimi glavami viselo sanjsko nebo.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()