Pred časom je po družbenih omrežjih zakrožila objava tujca, v kateri je razkril po njegovem mnenju najnevarnejši stavek pri Slovencih. Še eno rundo, pa gremo. Če slišiš ta stavek, je najbolje takoj oditi, saj se nadaljevanje ne konča dobro. Nikoli ni samo še ena pijača, koliko jih je bilo, se tako ali tako nihče ne spomni, tako kot ne tistega, kar se je dogajalo potem, ko je bil v enem stavku zapečaten večer in pokvarjen najmanj naslednji dan. Nekako tako kot v novem filmu Mihe Hočevarja Skriti ljudje, ko se glavna junaka po prekrokani noči pretepena, zmačkana in v lisicah skupaj prebudita na rečnem bregu blizu Ljubljane. Dobro jutro, Slovenija. Ja, Slovenci imamo radi alkohol, tudi v filmu. Režiser Jan Cvitkovič ga je dal celo v naslov.
Žejni smo tako, da smo si za premik od enega do drugega šanka oziroma lokacije izmislili svojstveno besedo. Premikovec ji pravimo. Označuje pa dejanje, ko je treba pred premikom naprej spiti najmanj še enega. Tudi izjava »grem na enega« se nikoli ne konča pri enem. Tako kot za družbo, v katero se tisti, ki ga je izrekel, odpravlja, postane sčasoma poguben tudi za tistega, ki mu je bil namenjen. Podobnih besed in besednih zvez, povezanih z alkoholom, je pri nas precej. Navsezadnje ima vsaka lokalna entiteta, od pokrajin, mest, vasi, zaselkov, ulic in posameznih alkotočev, svojevrstni štos, katerega namen ni nič drugega, kot da se še nekaj spije.
Kako nevarno je lahko to početje, če je kdo, ki se ni mogel upreti skušnjavi po še eni kupici, svojo pot nadaljeval v cestnem prometu, je v dneh okoli 1. novembra pokazalo hrvaško pogrebno podjetje, ki je na veliki obcestni plakat napisalo: Piješ in voziš? Se vidimo kmalu!
Pijemo ga. Že dolgo!
