Zares malo je igralcev, ki bi imeli za seboj tako bogato in raznovrstno umetniško pot, obenem pa bi pustili tako globoko sled na slehernem od področij svojega delovanja, kot velja za Aleša Valiča: leta 1955 rojeni ustvarjalec je zgolj na odrih tako rekoč vseh slovenskih gledaliških hiš oblikoval več kot 160 vlog, dodal jim je več kot 40 nastopov v filmih in televizijskih dramah ter v zadnjem desetletju še v vrsti nadaljevank, po katerih ga pozna celo najširše občinstvo; hkrati ni mogoče spregledati njegovega pedagoškega dela, ki se mu kot predavatelj za umetniško besedo na ljubljanski akademiji posveča več desetletij, ali vrhunskih interpretacij poetičnih in proznih besedil.
»Predvsem imam srečo, da sem ves ta čas znal ohranjati ustvarjalno radovednost in veselje do igre,« je priznal takoj po novici o prejemu prestižnega priznanja; za svoje delo je v preteklosti že dobil vrsto nagrad, med njimi več Borštnikovih nagrad za igro in nagrado Prešernovega sklada. Da Aleš Valič ni le eden najbolj prepoznavnih slovenskih igralcev, temveč spada tudi med najbolj priljubljene, se je pokazalo prav v minulih dneh, ko so ga z vseh strani zasule čestitke, toda tudi množica prošenj za izjave, intervjuje in nastope.
Predstavljam si, da ste morali v minulih dneh nekatere stvari že večkrat povedati.Drži, arzenal misli in občutkov ni neskončen. (Smeh.) Vendar se v vseh teh pogovorih predvsem nenehno sprašujem, kako naj govorim o svojem, torej gledališkem svetu, da bodo izrečene misli nekaj pomenile tudi ljudem, ki morda sploh nimajo stika z gledališčem.
Mar ni to izziv, precej podoben tistemu, s katerim se nenehno srečuje vsak igralec – v neki vlogi ima vselej enako besedilo, a vendar mora vsakič znova poskrbeti, da bo gledalcu, ki se je tega dne znašel v dvorani, njegov nastop pomenil nekaj posebnega?Ena najpomembnejših nalog igralca je ravno, da mora svojo vlogo sleherni večer živeti tako, kot da jo igra prvič. Kar je seveda zelo zahtevno, saj jo pred tem študira vsaj dva meseca, s soigralci in drugimi sodelavci jo brusi na vajah v ritmu, ki se stopnjuje tja do premiere; nato pa adrenalin nekoliko pade in tiste prve ponovitve je zato težko igrati, imaš namreč občutek, da ne moreš več dobro vzpostaviti stika z materialom, kajti vlogo si že privedel do neke meje, na točko, kjer si jo lahko ponudil gledalcu. Šele po kakšnih sedmih, osmih ponovitvah začne vloga dozorevati in od tu naprej se postopoma usede vate in se nekako sprime s tvojo notranjostjo. Zelo redko se zgodi, da to stopnjo dosežeš že na premieri, saj je zanjo preprosto potreben čas.
Razmerje do vlog se torej spreminja, verjetno pa se jih tudi vsakdo loteva drugače …