Res je. Potapljati sem se začela med iskanjem same sebe in po približno desetletnem »bluzenju«, ko niti nisem vedela, kaj bi rada. Iskala sem se. Svoj namen. V čem je sploh fora. In potem se mi je potapljanje zgodilo na neki dokaj banalen način. Prijatelj me je seznanil z možnostjo tovrstnih treningov v bazenu na Kodeljevem v Ljubljani. Pridružila sem se skupini šestih fantov, ki so tam izvajali treninge.
S katerim športom, če s katerim, ste se ukvarjali prej?Pri devetih letih sem začela trenirati kajak na mirnih vodah in veslala v dvojcu s Špelo Ponomarenko. Deset let sem trenirala precej zares, potem sem nehala in se, kot rečeno, deset let iskala, nato pa sem spet pristala v vodi.
Ste se kdaj prej, preden ste se udeležili prvega potapljaškega treninga, potapljali?Sem z Obale, tauhali smo v rani mladosti, šli smo se, kdo bo prišel do dna, kdo bo prinesel kamen, a dokler nisem obiskala treninga na bazenu, potapljanja nisem razumela kot šport.
Se je takoj oziroma kmalu videlo, da ste izrazito nadarjeni?Talent sem čutila v tem, da sem se v vodi počutila neizmerno srečno, in ko se je to zgodilo, je bilo popolnoma jasno, da gre za nekaj, česar se moram močno oprijeti. Začutila sem, da sem to jaz in da se lahko na neki način izražam.
Ste bili takoj boljši od fantov?Da, kar me pa spomni na to, kako je bil moj oče že v osnovnošolskih letih ponosen name, ker sem se prav tako lahko kosala s fanti. Dan po prvem treningu sem si šla kupit plavutke in bila od fantov boljša po nekaj treningih.
Bazenske discipline pomenijo plavanje na vdih po dolžinah. Kakšne rezultate ste dosegli v tej disciplini?Število treningov sem hitro stopnjevala z enega na tri v tednu, kmalu sem našla tudi partnerja za trening in začela trenirati vsak dan. Vsak dan sem bila na bazenu na Fakulteti za šport. Moja prva tekma je bilo državno prvenstvo v Mariboru, kjer sem podrla dva državna rekorda, in sicer v plavanju z monoplavutjo in brez plavuti.
Je bila tudi konkurenca tako slaba?Slovenski rekordi v tisti fazi resda niso bili neverjetni, vendar sem te rekorde porušila z veliko razliko in jih približala mednarodnim rezultatom.
Pri plavanju, kjer gre za prizadevanje za rezultat, lahko laik dobi vtis, da to ne nudi nekih užitkov. Ali vam jih?Kot rečeno, sem plavalka od malega. Tudi ko sem trenirala kajak, so bili del treninga tudi plavalni treningi. Sama sem izredno rada v vodi, v našem primeru pa gre za dogajanje pod vodo. Seveda so treningi mučni, a občutek pod vodo me prevzema. Fino je že, da greš stran od norega sveta, obenem pa pri potapljanju lahko čutiš fiziološke spremembe v telesu, ki ti pomagajo, da lahko pod vodo ostaneš dlje časa, čemur pravimo potapljaški refleks in ga ima vsak človek. Mentalni procesi se upočasnijo in ko se utegneš pod vodo sprostiti ter niti nimaš potrebe po vdihu, gre za neverjetno lep občutek. Vse se umiri. Iz vode prideš uravnotežen.
Je mogoče biti odvisen od tega, kot pri mamilih, teku, adrenalinu in še čem?Težko je to primerjati z neko odvisnostjo. Že namen je drugačen. Morda nekateri ljudje adrenalinske športe jemljejo kot mamilo. Naša disciplina je mehkejša. Mi se moramo stresom ali adrenalinu izogniti. Adrenalin nam škoduje oziroma ne pomaga, saj zgolj dviguje srčni utrip in povečuje stres, naše prvo pravilo pa je, da se moramo za potop dovolj umiriti. Seveda se, ko prideš iz vode, počutiš pomirjenega.
Koliko vam pade srčni utrip?To je zelo težko reči, kajti pri statičnem zadrževanju diha pod vodo, ko se ne giblješ, je pulz možno izmeriti, ko se potapljaš, pa se v telesu dogajajo spremembe, in ne vem, ali že obstaja dovolj precizna tehnologija, ki bi to lahko merila. Menda se nam utrip lahko spusti tja do 20 utripov na minuto.
Za potapljače se zdi značilno, da se imajo za izrazito preštudirane, medtem ko vi dajete vtis, da se potapljate bolj prostodušno. Se motim?Ja in ne. Meni se o teh zadevah predvsem ne da preveč razpravljati, vsekakor pa nimaš nobenih možnosti za rezultate, če ne treniraš. In treniram zares veliko, pri čemer mi je fizični del priprav manj zanimiv. Moji treningi so zelo strukturirani in ničesar ne prepuščam naključju. To je verjetno tudi razlog, da so bili vsi moji dosedanji potopi uspešni. Ker imam plan in strukturo.
Torej se še nikdar niste obrnili na pol poti, ampak ste se vedno potopili do predvidene točke?Na treningu, ko si včasih tako utrujen, da ne gre naprej, sem se že obrnila, na tekmovanju pa nikdar.
Zdaj se v Turčiji pripravljate na oktobrsko svetovno prvenstvo, ki bo prav tako v Turčiji. Je pomembno, da se pripravljaš v enakem morju?Pomembno je, da se pripraviš na morje. Prej sem trenirala v Karibskem morju, kjer se temperatura z globino ne spreminja toliko kot na Mediteranu, kjer se temperatura spremeni naenkrat. Kar je lahko šok, zato je primerno, da se na te spremembe navadiš, sploh v globinah več kot 30 metrov.
Kako lahko sprememba temperature vpliva na potop?Vpliva lahko na sproščenost, ki jo lahko izgubiš, je pa najpomembnejša. Če telo ni sproščeno, te enostavno ne spusti globlje. Prav tako je sproščenost povezana z izenačevanjem pritiska, ki je pri potapljanju najpomembnejša prvina. Če te nenaden mraz zmoti in povzroči v telesu krč, postane pritisk prevelik, da bi ga lahko mehkobno izenačeval naprej, in lahko se samo obrneš. Zato je pomembno, da se navadiš na morje, v katerem boš tekmoval.
Sproščenost telesa v vsakodnevnem življenju lahko pomeni tudi, da se kot kuhan nudelj razpustiš na kavču. Verjetno se s tovrstno sproščenostjo ne da globoko potopiti. Ali pač?Biti kot nudelj na kavču ni tako slabo, ker dejansko moraš biti mehak. Sproščenost in fokus sta na videz kontradiktorni kategoriji, a če ju pri potapljanju uspeš združiti, to pomeni zmagovito kombinacijo. Maksimalna sproščenosti in maksimalen fokus. Samo tako se da iti v globine in ekstreme. Fokus je pomemben, ker ne moreš kar odplavati, ampak moraš razmišljati o izenačevanju pritiska, pri čemer gre za precej subtilne manevre, ki se dogajajo okoli vratu in v ustni votlini. Gre torej za harmonijo globoke sproščenosti in fokusa.
Imate potop vnaprej vizualiziran? Koliko časa pred potopom se koncentrirate?Potope delam z vizualizacijo. Ko treniram, začnem dva ali tri tedne pred tekmo večati globine, potope pa analiziram, da ugotovim, ali se moram v neki fazi bolj sprostiti in ali moram biti v nekem predelu potopa še bolj fokusirana. Ta analiza je izredno potrebna. Z njo poskušam minimizirati napake. Tako lahko ocenim, kako globoko lahko grem. Zato je potop, ki ga naredim na tekmi, že močno integriran vame in je zelo malo improvizacije.
Je pri vnaprejšnjem načrtovanju potopa bistveno izenačevanje pritiska, ali gre pri izenačevanju vendarle tudi za improvizacijo?O izenačevanju se je mogoče dolgo pogovarjati. Obstajajo tehnike, ki jih uporabljamo, a je od vsakega posameznika odvisno, kako jih izvaja, na kak način, ali jih izvaja skozi cel potop in podobno. Sama imam svojo tehniko. Izenačevanje je vsekakor del fokusa. Potop imam razdeljen na korake. Na začetku potopa si zelo ploven, ker zrak v telesu še ni tako stisnjen, in prvih 15 ali 20 metrov potrebuješ več energije, da potuješ navzdol. V tej fazi si prizadevam biti učinkovita, da ne porabim preveč moči. Gre za ravnotežje med močjo in relaksacijo. Nekje na 25 metrih, o čemer te obvesti posebna potapljaška ura, ki zapiska, pride čas za manever, ki mu pravimo mouthfill, ko iz pljuč potegneš zrak v usta in s tem zrakom naprej izenačuješ pritisk.
Pri prostih potopih proti koncu potopa prenehate delovati z nogami in se zgolj še prepustite tonjenju. Tako je zaradi povečanega tlaka, mar ne?Da, tako je zato, ker se tlak poveča in skrči telo ter zrak v njem. Postaneš negativno ploven, potem pa prideš v fazo, ko dejansko toneš.
Do kakšne globine bi se lahko prepustili temu?Predvsem do globine, na kateri vem, da bom lahko prišla nazaj. V prosti pad nikoli ne greš brez kalkulacije, da moraš priti nazaj. Natrenirana sem za 120 metrov. Za zdaj.
Omenili ste 25 metrov. Je to prelomna točka potopa?Na tej globini zaradi okoliškega pritiska še lahko spraviš zrak iz pljuč v usta, potem pa zaradi prevelikega pritiska to ni več mogoče oziroma je bistveno težje. Ta zrak potrebujemo za izenačevanje pritiska preko evstahijeve cevi v ušesu. V mojem primeru se to dogaja na približno 25 metrih, pa tudi drugi to počnejo na podobni globini. Ko zrak spraviš iz pljuč v usta, si kot napihnjena žaba, kajti obenem uporabiš zapiralko v grlu, da ti zrak ne pobegne nazaj v pljuča.
In toliko zraka, kolikor ti ga uspe spraviti v usta, imaš tako za pot navzdol kot za vrnitev.Pri vrnitvi ne izenačuješ. Vsekakor pa je to, koliko zraka uspeš spraviti v usta, pomembno.
Ali na 100 metrih potapljač v glavi čuti bolečino?Ne, če čutiš kanček bolečine, se moraš vrniti. Počutiti se moraš, kot da te je nekdo objel. Občutek mora biti prijeten.
Vam je tam doli torej dobro?Meni je tam doli vrhunsko.
Se nazaj vračate kar se da hitro, ali gre spet za kontrolirano vrnitev?Gre za kontrolirano vrnitev, kajti bolj ko se trudiš, več kisika potrebuješ, s kisikom pa moraš biti varčen. Še vedno moraš vzdrževati ravnotežje med učinkovitostjo in porabo kisika, za kar pa treniraš, da imaš naštudirano hitrost potopa. Da bodo ljudje razumeli, bi rada poudarila, da nismo neki norci, ki se spuščajo v globine in svoje telo izpostavljajo poškodbam. Ni stvar v tem, da svoje telo poškoduješ. Prvo pravilo prostega potapljanja je, da se nikdar ne potapljaš sam, drugo pa, da se obrneš takoj, ko začutiš najmanjšo bolečino in pritisk. Seveda pa imaš različne kalibre ljudi, ki ne morejo čez svoj ego in se tudi poškodujejo.
Menda se sami potapljate kvečjemu do 20 metrov?Niti to ne. Še to je preveč. Sama ne grem globlje od desetih metrov, če ne že zgolj treh. Pravzaprav se nikdar ne potapljam sama. Da bi šla 20 metrov v globino sama, odpade. Pravzaprav tudi takrat, ko se grem potapljat za dušo, nikdar nisem sama.
Se tudi prostočasno potapljate zgolj na vdih, ali vendarle kdaj tudi z jeklenko?Vedno na vdih. Jeklenka mi ne gre. Preveč je zakomplicirana. Ne zaupam instrumentu. Sama vem, koliko zmorem. In tudi nesreče se pogosteje dogajajo pri potapljanju z jeklenko kot pri potapljanju na vdih.
Rekordi v prostem potapljanju te čase padajo relativno hitro. Vi ste presegli svojega. Kako hitro bi lahko padel vaš trenutni rekord?Mislim, da tega ne bo mogoče zlahka preseči.
Se vam je italijanska konkurentka Alessia Zecchini javila in vam čestitala?Seveda. Na tej naši sceni smo vsi prijatelji in gremo po tekmovanju praviloma skupaj na večerjo, saj si delimo isto strast. Je pa tekmovanje iz leta v leto bolj resno in glede na to, da celo leto treniraš kot norec, ti je seveda pomembno, da dosežeš rekord, vendar negativnega rivalstva ni.
Iz česa je sestavljen vaš trening?Kot rečeno, nisem neka morska deklica, ki bi samoumevno podirala rekorde, ampak veliko treniram. V bistvu cele dneve. Kot v vseh športih imamo tudi pri potapljanju različna obdobja in načine treniranja. V fitnesu treniram za moč, za elastično toleranco, treniram tehnike plavanja, potem izvajam specifične treninge za apneo oziroma za zadrževanje zraka, ki jih lahko izvajaš tudi v bazenu. Globinski treningi pa so najbolj učinkovit način treniranja, ker so najbolj podobni temu, kar se počne na tekmi. Seveda ne grem stalno 100 metrov globoko, ampak se spuščam tja do 70 metrov in z malimi plavutmi, s katerimi je težje. Potem vadim fleksibilnost telesa in fleksibilnost prsnega koša, kar je izrazito pomembno, delam dihalne vaje in vaje za izenačevanje pritiska, meditiram, imam pa še podfaze različnih zvrsti treninga. Ko je volumen treningov največji, jih je težko vse uskladiti. Obenem te izčrpajo.
Povejte kaj o dihalnih vajah, ki so lahko koristne za vsakogar. Kakšna je vaša tipična dihalna vaja?Dihalne vaje absolutno priporočam vsem, kajti ni nujno, da si potapljač, da se zavedaš pomembnosti svojega dihanja. Večina ljudi se tega sploh ne zaveda. Skoraj vsi ljudje dihajo zelo nepravilno, z zgornjim delom, kratko in plitvo. Tako je zato, ker se živi v stresu, obenem pa se prav s pravilnim dihanjem lahko pomirimo. Dihanje je naše najmočnejše orožje, ki ga imamo, vendar se ga ne oklepamo oziroma se raje zatekamo k tabletam. Sama treniram pravilni vdih, ki se začne s trebušno prepono, potem pa se nadaljuje navzgor proti pljučem in ramenom. Pogosteje ko delaš te vaje, bolj si lahko sproščen. Kajti za to gre. Ne toliko za to, koliko zraka zajameš vase, oziroma ni vprašanje pljučna kapaciteta, temveč to, koliko si jo sposoben izkoristiti. Pri dihalnih vajah je pomembno, da si osredotočen na njih in da ti misli ne bežijo drugam. Moraš biti prisoten pri dihanju. Sama se praviloma uležem na hrbet, pokrčim noge, da hrbet ne trpi, dlan ene roke položim na trebuh in pet minut diham samo s trebušno prepono. Drugo dlan lahko položimo na pljuča, ki pa se ne smejo premikati. Na ta način ozaveščamo dihalne mišice. Potem naredimo še poln vdih s pljuči. Sliši se preprosto, vendar ni tako preprosto, kajti opaziš lahko, da ti hoče um pobegniti nekam stran, poanta pa je v tem, da z mislimi slediš vdihu in izdihu.
Dihate pri tem skozi nos ali skozi usta in ali mora biti izdih daljši od vdiha?Daljši ko je izdih, bolj se živčni sistem sprošča. Gre za parasimpatetični živčni sistem, ki skrbi za to, da smo pomirjeni, z izdihom pa ga aktiviramo. Zadnji vdih pred potopom je sicer z usti, ker lahko zajameš več zraka.
Koliko časa pred potopom, ki traja tri minute in pol, se posvečate dihanju?Za potope na tekmovanjih imamo točno določene ure. Startna lista se objavi večer prej, tako da točno veš, kdaj se boš potopil, in temu prilagodiš vse predpriprave, vključno z ogrevalnim potopom. Za končno pripravo potrebujem približno pet minut, v katerih se sproščam in fokusiram in sem v nekem mehurčku. V tej fazi ne razmišljam, da gre za svetovni rekord, ne razmišljam vnaprej, ne kalkuliram, ampak zgolj krepim prisotnost preko dihanja.
Vaš kolega Samo Jeranko, svetovni podprvak v prostem potapljanju, je dejal, da je velika razlika med tem potopom takrat, ko sam misliš, da si pripravljen, in tekmovanji, ko imaš čas potopa določen. Za vas velja, da ste na tekmi sposobni koncentracije. Očitno je to vaša velika kvaliteta.Res je. Znam se fokusirati do te mere, da se obdam z mehurčkom, v katerem me ne bi zmotil niti konec sveta. Še enkrat pa bi poudarila, da imam vse potope zelo strukturirane in da ne dvomim o sebi. Ego ti lahko povzroči težave. Nam lahko zelo škoduje, saj nas sili, da hočemo preveč, to pa povzroča stres, ki posledično zmanjšuje možnost osredotočenja.
Znano je, da ko je pred leti italijanska konkurentka poglobila vaš prejšnji rekord, je niste šli lovit takoj, na istem tekmovanju, ampak ste počakali.Gre za zrelost, ki je pomembna. Tudi sama sem krvava pod kožo in imam ego. Sledim samo svojemu cilju in se ne oziram na preostale tekmovalce, kajti to spet povečuje možnost stresa oziroma zmanjšuje fokus. Zelo je pomembno, kako se česa lotiš v življenju.
Ste imeli te vrste držo že prej, ali ste jo pridobili s potapljanjem?Že od prej. Mislim, da imamo to vsi v sebi. Vsi vemo, kaj je prav. Vprašanje je, kako kdo podlega svojemu egu. V ključnem trenutku moraš opustiti vsa pričakovanja.
Kar se zdi v kontekstu tekmovanja paradoksalno?Moraš biti pogumen.
Prosto potapljanje bi lahko prišlo na olimpijske igre. Kaj menite o tem?Iskreno menim, da bi prosto potapljanje moralo biti olimpijska disciplina 100 let nazaj, ker je prvinska disciplina in zahteva veliko pripravljenosti.
Za zdaj tekmujete tako, da tekmovalec najavi globino, ki jo potem doseže ali ne doseže. Kako bi se tekmovalo na olimpijskem turnirju?Svetovno prvenstvo je lep primer. Obstajajo štiri discipline in vsak dan imamo eno disciplino. Nekateri so boljši v enih, drugih v drugih. Verjetno bi morali imeti neko morje in neko globino, sicer pa to ni drag šport. Potrebujemo platformo, s katere se potapljamo. Zadnja leta nas med potopom spremlja kamera, ki jo upravljajo na površini. To se mi zdi pomembno za olimpijske igre. Da nas je mogoče spremljati.
Zanimivo pri prostem potapljanju se zdi tudi to, da razlike med moškimi in ženskimi dosežki niso takšne in tolikšne kot v drugih športih.Ko sem bila leta 2013 na svetovnem prvenstvu v Beogradu, je imela žal pokojna Natalija Molčanova v kategoriji statičnega zadrževanja zraka boljši čas od moških.
Takšna spolna enakost v športu je redka. Zakaj se pojavlja pri potapljanju?V našem športu se dogaja preobrat in ni se še zgodilo, da bi ženski rekord za moškim rekordom zaostajal zgolj devet metrov. Aleksej Molčanov, sin Natalije Molčanove, ki je rekorder v moški kategoriji, je veljal za rusko podmornico, ki mu konkurenca ne pride blizu. Potem pa pride neka ženska (Alenka Artnik, op. av.), ki se mu približa. Seveda ima on vsaj deset metrov rezerve, ki pa jih še ni dosegel, ker enostavno ni potrebno. V vsakem primeru nas ni veliko, ki bi se lahko spustili tako globoko. A razlika med moškimi in ženskami bo vedno ostala, ker gre tudi za moč.
Kam spada vaš rekord v absolutni konkurenci?V absolutni konkurenci gre za peti rezultat vseh časov, med temi, ki se danes še potapljajo, pa je to drugi rezultat. Kajti nekatere legende, kot je Herbert Nitsch, se ne potapljajo več. V disciplini brez omejitev, kjer se spuščajo s pomočjo naprave, je šel do 250 metrov, a se je poškodoval. Sama si delim rekord z Williamom Trubridgeem, ki je samostojni lastnik verjetno najtežjega rekorda v našem športu: 102 metra na vdih brez plavuti ali vlečnih vrvi. To je potop, ki zahteva največjo pripravljenost. Ampak tukaj sem. S temi fanti.
