Brez dvoma je 54-letni politik, ki je pred svojim prihodom v Švici osem let služil kot poslanec in dvanajst let kot minister ter opravil dva predsedniška mandata, za Ukrajino na čelu panevropske organizacije storil zelo veliko. Bil je gonilna sila vzpostavljanja registra vojne škode v Ukrajini. Organizacijo je tudi ponudil kot gostitelja posebnega tribunala za zločin ruske agresije na Ukrajino – zločin, za katerega ni bilo pristojno nobeno od aktualnih mednarodnih sodišč. Berset vztraja, da mir ne sme pomeniti nagrade za agresijo. Ko je februarja obiskal Kijev, je njegovo sporočilo zvenelo zelo jasno: »Mir ne more pomeniti predaje. Mir mora pomeniti pravico.« Svet Evrope po njegovih besedah ne more ustaviti ruskih raket, lahko pa zagotovi, da zločini ne bodo izbrisani iz zgodovine in da mir ne bo temeljil na nekaznovanosti.
Za politika, ki bi ga zaradi manjšega institucionalnega globalnega dosega lahko opisali kot »regionalnega Antonia Guterresa«, je vodenje 46-članskega Sveta Evrope nedvomno velik izziv. Tudi zato, ker Rusija po letu 2022 ni več članica organizacije, s čimer je vpliv institucije, ki naj bi bedela nad človekovimi pravicami, vladavino prava in demokracijo v Evropi, precej omejen. Ne glede na to dela Bersetu ne zmanjka. Veliko pozornost vse od začetka svojega mandata pred dvema letoma posveča pešajoči demokraciji in načinom, kako jo rešiti. Demokratična varnost je zanj enako pomembna kot varnost v ožjem – fizičnem ali obrambnem – smislu. Njegova diagnoza je, da evropskega reda ne ogroža več samo vojna, temveč tudi erozija institucij, dezinformacije, politični pritiski na sodišča, krčenje prostora za civilno družbo in vzpon populizma.
Berset je nekdanji švicarski predsednik in dolgoletni socialdemokratski politik. V svoji predsedniški funkciji je bil vpleten v številne posredniške procese, ponujal je dobre usluge Švice, kar je pomagalo pri reševanju konfliktov od Južne Amerike do Afrike. Na čelu Sveta Evrope je njegov politični profil manj pomemben od njegovega evropskega institucionalizma. V času, ko se evropske države znova oborožujejo, ZDA postajajo manj predvidljiv partner, Rusija preizkuša meje evropske varnosti, skrajna desnica krepi vpliv, umetna inteligenca pa spreminja javni prostor, želi Svet Evrope postaviti v središče obrambne linije evropske demokracije. Preprosto želi dokazati in prepričati ljudi okrog sebe, da so demokracija, pravna država in človekove pravice same po sebi varnostna politika. A številni premiki niso odvisni od njega. Temveč od politične volje članic mednarodne skupnosti.
V zadnjih letih se je demokracija na globalni ravni precej skrhala, prav tako v Evropi. Proti Madžarski je evropska komisija sprožila postopek zaradi kršitev na področju vladavine prava. V Franciji in Nemčiji, na primer, populistične politične stranke z avtokratskimi težnjami poskušajo prevzeti oblast. Kaj se je dogajalo v Evropi,da se je demokracija tako skrhala?
To je odlično vprašanje. Začel bi z ugotovitvijo, da so se pogoji, v katerih se demokracija širi in razvija v Evropi, v zadnjih dvajsetih letih dramatično spremenili. Razvoj družbenih medijev in zdaj umetne inteligence je v bistvu spremenil svet. Prej smo imeli zelo malo ustvarjalcev novic in ustvarjanje novic je bilo res zapleteno, dostop do tega pa je imelo veliko ljudi. Zdaj je v bistvu vsak posameznik ustvarjalec novic za celoten svet. To pomeni, da imamo eksplozijo virov novic, seveda tudi lažnih novic in izmišljenih stvari. Imamo pa tudi družbena omrežja s temi mehurčki, ki se razvijajo in delajo razprave ter odprto debato veliko težjo, kot je bila včasih. Nikoli ne smemo pozabiti, da demokracija obstaja le, če imamo odprto razpravo z ljudmi z različnimi pogledi, ki so sposobni skupaj najti boljšo pot in doseči kompromise. V teh mehurčkih to ni več mogoče ali pa je veliko težje.