Namesto nostalgije in obvezne depresije, brez katere ni pristnega slovenskega filma, bi prikazal naša omejena življenja skozi objektiv nekoga, ki se sprašuje: A smo se za to borili? In kaj bi videli? Da ni vsebine, vsaj ne dovolj globoke za velik slovenski film, da ni norosti, čeprav smo vsi po malem nori, da ni resnice, čeprav nam jo pluralni mediji prodajajo vsak dan, da ni dovolj denarja, čeprav ga neusmiljeno zapravljamo, predvsem pa da ni ljudi, čeprav so tam spodaj, na Tromostovju, horde turistov, ki se slikajo z duhovi nekega mesta, zdavnaj prodanega za prgišče dolarjev.
Sam sem mnenja, da so naši najboljši filmi v resnici tisti, ki niso bili nikoli posneti, tisti, ki bi prikazovali vse to, česar v bistvu nihče ne želi videti oziroma česar nočemo pokazati. Recimo film o slovenskem režiserju, ki zaman čaka na svoj naslednji film, ali igralcu, ki je odigral eno odlično filmsko vlogo, naslednje pa ni doživel nikoli. Film, satiro, morda celo komedijo, kajpada črno, o tem, kako oba junaka zlagoma načenja obup, ki se vse bolj bohoti, dokler ne ostaneta le še jeza in zagrenjenost, potlačena v neko minorno sobivanje na videz različnih v svojih hotenjih. Bi kdo zmogel takšen film? Kdo, ki ne pozna te izkušnje? Seveda ne! Ker brez te izkušnje ne more zgrabiti bistva.