Esplanade je bil simpatičen kraj za pogovor s pisateljem, ki se je rodil v Sarajevu. V njem je nekaj časa živel kot časopisni novinar in se sredi vojne preselil v Zagreb, kjer je postal hrvaški pisatelj, ki je v tridesetih letih napisal trideset knjig. Letos mu bodo vročili nagrado Vilenice za življenjsko delo. Dobršen del utemeljitve so porabili za opis »pisatelja, pesnika, kolumnista, publicista, esejista, urednika, novinarja, literarnega kritika, dokumentarista«, ki je »kot avtor identitetnega pluralizma natančen in empatičen kronist burnih, nepojmljivih, groznih in hkrati lepih časov predvsem južnoslovanskega prostora, širokopotezen portretist človeških usod, zaznamovanih s prelomnimi kolektivnimi in osebnimi dogodki«.
Od Sarajevskega Marlbora do Rodbine in letošnjega dela s preprostim naslovom Vojna sta mir in vojna nosilni temi vseh njegovih pisanj. Z eno nogo v Evropi in z drugo na Balkanu jih je poskušal spraviti v smiseln red literarne naracije.
Vaša bibliografija je sama težka kot manjše knjižno delo. Kdaj ste našli čas, da ste
vse to napisali?
Čas najde pisca. V življenju nikoli nisem počel nič drugega kot pisal. Pisal sem to, kar imenujemo književnost, in to, kar imenujemo časopisno pisanje. Pisanje za časopise ima fantastično lastnost. Predstavlja stalno vajo za ono drugo pisanje. Pišem tako, kot tečejo maratonci. Na leto pretečejo en ali dva maratona, največ tri. Niti kenijski in etiopski fanatiki na leto ne pretečejo več, ampak vsak dan tečejo dvajset ali trideset kilometrov. To je zame pisanje za časopise.