Zagotovo so zmagovalci posamezni najbolj napredni, podjetni in drzni kmetje, ki so se s pomočjo dodatnih podpor precej okrepili in razvili, pridobili so dodatna zemljišča, zgradili hleve, če so živinorejci, ali si priskrbeli poljedelsko mehanizacijo. Pridobili so tudi nove trge, zato gre zelo pomemben del živinorejskih surovin v tujino. Tega prej ni bilo.
V Sloveniji ni črno-bele zgodbe. Imamo nekaj odličnih kmetijskih gospodarstev, tako kmetov kot tudi kmetijskih podjetij, ki so si z Evropsko unijo (EU) opomogli. Opomogel si je tudi del živilske industrije, ki je ob pristopu doživela stres. Od poljščin je najbolj pridobila pridelava koruze, ki je bila pred letom 2004 zelo nedonosna, danes pa je resna tržna poljščina. Živinorejcem se jo bolj splača pridelovati kot kupovati. Če ne bi bili v Evropski uniji, bi verjetno imeli zaradi naravnih danosti tudi manj pšenice. Pri tej poljščini smo izboljšali storilnost in hektarski donos, je pa res, da odkupne cene zelo nihajo. Sadjarstvo, ki je bilo prej sorazmerno dobro razvito, danes z izjemo nekaj posameznikov in podjetij stagnira. K temu nekaj prispevajo podnebne spremembe, nekaj pa tudi slabša organiziranost in zaostanek v tehnološkem razvoju. Poglejmo samo poljsko sadjarstvo, ki je po pristopu vzcvetelo. Temeljna razlika med nami in njimi je ta, da so se poljski sadjarji povezali v organizacije proizvajalcev, dobivajo dodatne subvencije, zagotavljajo dodaten obseg pridelave, dosegli so preskok v tehnologiji in imajo še vedno tudi razmeroma poceni delovno silo. Poljska ima tudi zelo močno in učinkovito živilsko industrijo, ki so jo vzpostavili tudi s pomočjo evropskih podpor. Zelo veliko je je v nemški in drugi tuji lasti. Tuji lastnik je lahko koristen, če je vzpostavljena veriga s pridelovalci oziroma rejci. Če ta ne deluje, pa je lahko tuji lastnik zelo škodljiv, saj začne v želji po čim cenejši surovini zavračati lokalno.
To, kar navajate, ne drži za ukrajinske lastnike Perutnine Ptuj, saj del proizvodnje, vzrejno jato, selijo v tujino.Tole z vzrejno jato je specifičen problem. Zgodovinsko gledano v Sloveniji v perutninarstvu nikoli nismo imeli omembe vredne lastne selekcije. Svetovna perutnina temelji na dveh, treh selekcijskih hišah. Ker imajo ukrajinski lastniki velike težave priti do novih hlevov, celo verjamem, da je bilo to zanje racionalno. To, da vzrejnih jat ne bo več v Sloveniji, po moji oceni ni tako velik problem. Večji problem je, ker nismo več pripravljeni širiti prireje. Domala v nobeni štajerski občini nočejo sprejeti novih perutninarskih hlevov. S tem se odpovedujemo celotni verigi, ki je bila največja prednost Perutnine Ptuj. Tisti kmetje, ki ostajajo njeni kooperanti, lahko od tega živijo, ni pa širitve.
Je ukrajinski prevzem Perutnine Ptuj zgodba o uspehu ali ne?To podjetje se je v preteklosti izgubilo v notranjih privatizacijskih zgodbah. Zaradi napačnih odločitev lastnikov, menedžerskih prevzemov in tudi gospodarske krize so se začele težave. Po pristopu v EU so bili krediti zelo poceni, ko je nastopila gospodarska kriza, pa jih podjetja niso več mogla plačevati, zato so potrebovala dodaten kapital. Poudariti moram tudi to, da je bila Perutnina Ptuj v nekaterih pogledih zelo napredno podjetje. Spomnim se, ko so bruseljski analitiki leta 1996 opravili prvi strokovni pregled slovenskega kmetijstva. Bili so presenečeni nad kakovostjo proizvodov perutninarske industrije. Slovenija je namreč med prvimi začela iz perutnine proizvajati mesnine višje kakovosti. S tega vidika je bilo to podjetje napredno, zato so verjetno ukrajinski lastniki dobili tudi precej razvojnih zgodb. Kako to nadaljujejo, pa bo pokazal čas.