Mojca M. Plesničar kriminologinja: Ideja kaznovanja ni v tem, da se storilcu maščujemo

Zato na neki način ne čudi pretirano, da je bila prva pravnomočna dosmrtna kazen na slovenskih sodiščih izrečena prav v primeru trojnega umora nekdanje partnerice in njenih staršev. Pravnica, ki se med drugim intenzivno ukvarja tudi s proučevanjem kaznovanja, ni naklonjena dosmrtni kazni, saj ta izraža obup nad človekom in popolno resignacijo. »Kdaj nehamo verjeti v to, da se je človek sposoben spremeniti in da smo mi kot družba to pripravljeni tolerirati? Štetje življenj, preračunavanje let za smrti v konkretnih primerih in podobno se mi zdi povsem neokusno in absolutno preveč popreproščeno,« razmišlja raziskovalka, ki je zadržana tudi do pobud, da bi femicid postal samostojno kaznivo dejanje, saj v dodatni inkriminaciji zgolj zaradi simbolnega pomena ne vidi pravega smisla.

Takoj po osamosvojitvi se je število zaprtih zmanjšalo, kar je bilo delno povezano tudi z manj učinkovitim delovanjem sistema v poosamosvojitvenih letih. Tudi sodišča so delovala počasneje, tako da ta padec ni bil povsem realen. Od takrat naprej smo imeli dva vala. Število zaprtih je močno raslo tam do leta 2000. Nato se je rast umirila, leta 2013, 2014 pa je spet prišlo do eksplozije. To pripisujem tudi uvedbi predobravnavnih narokov in sporazuma o priznanju krivde, ki so takrat zaživeli. Nato se je stanje do leta 2020 spet umirilo, lani in letos pa je vzpon števila zaprtih praktično navpičen. Če se vrnem k vašemu vprašanju ... Pogledi so različni, neizpodbitno pa je, da je skupaj z demokracijo in kapitalizmom v Slovenijo prišla bistveno bolj individualistična ideologija, ki se vklaplja z idejo posameznika, ki je odgovoren za svojo usodo. Tudi ko pride do kaznivega dejanja, je sam kriv za to, kar se je zgodilo, saj morda ne iščemo več toliko nekih širših družbenih razlogov, ki so do tega pripeljali, in jih ne naslavljamo. Krivdo zgolj individualiziramo in ne iščemo širših razlogov, ki so morda vodili do kaznivega dejanja.

Tudi prej so se specifični družbeni problemi reševali z izrazito represijo, tako da ne vem, ali je to nekaj novega. Res pa je, da je kazensko pravo zelo priročno sredstvo, ki ponuja rešitve v smislu, zdaj bomo zaprli te lumpe in potem bo vse v redu. Stvar seveda ni tako preprosta. Obstaja ogromno teorij, Angleži uporabljalo besedo displacement, torej nadomeščanje, v smislu, da s tem, ko nekaj preprečimo, to skoraj nikoli ne pomeni, da to preprečimo v celoti. Preprečimo samo kaznivo dejanje na tem prostoru v tem času in proti tej osebi, ne pa kar na splošno. Nekje v ozadju morda mislimo, da če bomo zelo strogi in bodo storilci strogo kaznovani, bodo potem ljudje zelo pridni. Vemo pa, da to niti pri vzgoji otrok v resnici ne deluje.

Kazni so se zviševale zelo nesorazmerno. To ne pomeni, da so se zviševale vse kazni, so se pa zviševale maksimalne zagrožene kazni. Razen takoj po osamosvojitvi, ko se je najvišja zagrožena kazen v resnici znižala. Pred osamosvojitvijo smo poznali sistem, v katerem je bila najvišja zagrožena zaporna kazen 15 let zapora oziroma izjemoma 20 let zapora, poleg tega pa izjemoma še smrtna kazen.

Zadnjič se je izvršila v poznih 50. letih prejšnjega stoletja, potem je bila še nekajkrat izrečena, ampak nikoli izvršena, vedno je bila naknadno spremenjena v najdaljše zaporne kazni. Pred kratkim je imela profesorica Šelihova predavanje v nizu dogodkov ob 70-letnici Inštituta za kriminologijo, na katerem je pripovedovala, da je ob obsodbi serijskega morilca Metoda Trobca, ki bi mu lahko izrekli tudi smrtno kazen, praktično cela akademska skupnost podpisala izjavo, da bi bila smrtna kazen neprimerna, nesprejemljiva. Tudi v tem tako grozljivem primeru. Po osamosvojitvi smo nato iz kazenskega zakonika črtali smrtno kazen, od takrat naprej pa se je ves čas ustvarjal neki vtis, da 20 let zapora ne more biti maksimum, pa čeprav je to vlogo nosil več desetletij. Zato smo maksimalno kazen dvignili na 30 let. Pozneje smo s tem vsaj v nekaterih vidikih ponesrečenim kazenskim zakonikom iz leta 2008 uvedli še dosmrtno kazen. Maksimalne kazni smo ves čas dvigovali, po drugi strani pa so kazni za nekatera kazniva dejanja ostala praktično nespremenjena. Profesor Korošec ima zelo dobro analogijo, kako je naš kazenski zakonik poln posameznih represivnih špic in depresij, v smislu, da imamo kazniva dejanja, ki jih prestrogo umeščamo v ta sistem kaznovanja, in kazniva dejanja, ki se kaznujejo premalo strogo.

Zagrožene kazni nam sporočajo, kako hudo je posamezno kaznivo dejanje in kako pomembna vrednota se s tem kaznivim dejanjem ščiti. V idealnem sistemu imamo hierarhijo, ki zrcali sistem vrednot, jo je pa treba na neki način zasidrati. Na začetku je to koherenten sistem, ki pa ga je v resnici težko že zasnovati. S češkim kolegom sva se pred kratkim pogovarjala, od kod so pravzaprav prišli kaznovalni okviri – pa to ni čisto jasno – in kako se nekateri zdijo absolutno samoumevni. Manj ko so spremembe te hierarhije nato sistematične, večja je verjetnost, da se ta sistem nekako krha. Profesor Korošec denimo meni, da smo naš sistem že totalno skrhali. Sama se strinjam, da smo ga vsaj deloma res. Nekako stvari še stojijo, imamo pa posamezna kazniva dejanja, ki močno štrlijo ven. O nekaterih se je tudi zelo težko pogovarjati racionalno, denimo o spolnih kaznivih dejanjih zoper otroke, ki so seveda absolutno grozljiva in resna kazniva dejanja, zelo nesorazmerna pa je pozornost, ki so je deležna v različnih sistemih po vsem svetu. Večina kazenskih sistemov gre pri zagroženih sankcijah za tovrstna kazniva dejanja v ekstreme in so zagrožene kazni pogosto celo strožje kot pri kaznivih dejanjih, ki napadajo življenje. V Srbiji so najprej z Marijinim zakonom in nato Tijaninim zakonom, ki sta bila neposreden odgovor na dve konkretni kaznivi dejanji zoper deklici s tema imenoma, na koncu uzakonili dosmrtni zapor brez možnosti pogojnega odpusta. V Sloveniji imamo neko tako nesorazmerje na primer s tem nesrečnim 308. členom (prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države, op. p.), pri katerem so se močno dvignile zagrožene kazni, po drugi strani pa so denimo kazniva dejanja v prometu na neki način zelo podcenjena.

To je zelo težko reči. Dinamika spreminjanja kazenskega zakonika je pogosto spodbujena z nekim internim dogajanjem. Nekaj se zgodi in zdaj moramo zakonodajo spremeniti. Vprašanje pa je, kako težo kaznivega dejanja merimo in kako ocenjujemo neke družbene posledice. V tem smislu kazensko pravo pač ne more dati vseh odgovorov na ta vprašanja in kazenski zakonik je samo instrument, ki ga lahko poskušamo uporabiti v tistih najbolj ekstremnih primerih. V resnici pa, kot je opozarjal že Beccaria v 18. stoletju, ni tako pomembno, kako huda je zagrožena kazen, ampak kakšna je verjetnost, da bo kršilca kazen doletela. Za zagovornike strogih kazni se včasih zdi, da si predstavljajo, da ljudje ves čas hodimo po svetu in preračunavamo, kaj se nam splača in kaj ne. Ampak ko grem jaz in preostalih 99 odstotkov ljudi v trgovino, ne razmišljam, ali se mi splača ukrasti ta jogurt. Ne funkcioniramo na takšen način. Pri kaznivih dejanjih v afektu pa sploh nihče ne računa, ali se mu nekaj splača ali ne. Res številne kriminološke študije so nas v minulih desetletjih naučile, da z višjo zagroženo kaznijo ne bomo dosegli spremembe vedenja.

Foto: Luka Cjuha  

Slovenija je specifična, a ne v tem smislu. V izhodišču smo imeli nizke kazni. Slovenija je bila tako v prejšnjem kot v aktualnem sistemu v resnici ena velika izjema v tem vzhodnem bloku držav. Tako v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi republikami, še bolj pa v primerjavi z državami bivšega vzhodnega bloka, ki so bile pod sovjetskim vplivom. Tam je stopnja kriminalitete bistveno višja že ves čas, prav tako je že ves čas večja tudi strogost sistema. Češka, Poljska in pa baltske države... V baltskih državah imajo daleč največ zaprtih oseb na 100.000 prebivalcev v Evropi. Mi smo izrazito na dnu teh lestvic in tam smo že ves čas, tudi v času pred osamosvojitvijo. V bistvu je precej težko razložiti in razumeti, tudi jaz si ne znam čisto razložiti, kaj se nam je v nekem trenutku daleč nazaj zgodilo, da smo se zasidrali tam spodaj, in zdaj bolj ali manj vzdržujemo neko tradicijo. To je v našem primeru dobro, saj smo del neke zmerne kaznovalne struje, ki ni preveč radikalna, čeprav se kaznovalna politika po malem zaostruje. Tudi ko smo sprejeli dosmrtni zapor, ga v naslednjih 15 letih nismo nikoli izrekli. Čeprav se maksimalne zagrožene kazni zvišujejo, je praksa izrekanja kazni še vedno relativno zmerna.

Dosmrtni zapor je res ekstremna sankcija in o tem je težko govoriti pri katerem koli, še posebno pa pri tem konkretnem primeru. Če vrnemo debato na abstraktno raven, kjer bi tudi morala potekati, pa se zastavlja predvsem vprašanje, ali želimo živeti v sistemu, v katerem ima država moč, da ti v nekem trenutku življenja reče, da je s tabo konec. Ne bo te ubila, ker smrtna kazen vendarle pri nas ni dovoljena, vseeno pa ti sporoči, da ne boš nikoli več vreden življenja v skupnosti. Da je s tem sporočilom nekaj narobe, priznavajo praktično vse države, ker obstajajo tudi pri dosmrtnem zaporu mehanizmi, ki omogočajo pogojni odpust po določeni dobi, pri nas na primer po 25 letih prestane kazni. Ampak meni se zdi problematična že sama ideja, da nekoga v nekem trenutku obsodiš do smrti, tudi če je na koncu samo simbolno. Dosmrtni zapor je po mojem mnenju stvar, ki bi jo v našem času lahko ne imeli, ker imamo druge načine, kako reševati ista vprašanja. Izraža neki obup nad človekom, resignacijo, zdaj je konec. In mi še vedno živimo v družbi, v kateri se trudimo poudarjati, da se ima posameznik možnost spremeniti. Kdaj potem nehamo verjeti v to, da se je človek sposoben spremeniti in da smo mi kot družba to pripravljeni tolerirati? Štetje življenj, preračunavanje let za smrti v konkretnih primerih in podobno se mi zdi povsem neokusno in absolutno preveč popreproščeno. Pravil, še posebno kazenskopravnih pravil, v resnici ne bi smeli postavljati na posameznih konkretnih primerih.

Ne, to ni slovenski unikum. Tako je na splošno povsod v Evropi, v kateri so – razen v Belorusiji – smrtne kazni prepovedane. Vsaj tretjina ljudi še vedno vidi smisel v smrtni kazni in njeno primernost. To, da smo odpravili smrtno kazen, je bila sprememba nekega družbenega pogleda. Neka kritična masa ljudi se je v nekem trenutku odločila, da to ni več primerno. Ni naključje, da se je to v glavnem zgodilo po drugi svetovni vojni z vsemi njenimi grozotami. Tudi zaradi teh smo se odločili, da država tega ne sme več početi, saj lahko država počne tudi zelo grozne stvari. Če bi čakali, da bo temu naklonjena večina ljudi, je vprašanje, kdaj in če sploh bi dočakali ukinitev smrtne kazni. Predvsem zato, ker se večina tistih, ki se jim zdi smrtna kazen sprejemljiva, nikoli ne vidi kot nekoga, ki se potencialno lahko znajde v tej situaciji.

Tako se zgodi velika večina umorov v Sloveniji. Seveda obstajajo teoretične možnosti, da se bo tudi pri nas zgodilo kaznivo dejanje terorizma, ampak ko sem se ukvarjala z raziskavo o umorih in ubojih pri nas, se je izkazalo, da jih je zelo malo povezanih že z organiziranim kriminalom. Če gledamo statistiko za nazaj, je preiskanost umorov in ubojev pri nas marsikatero leto stoodstotna, gre za družinski kontekst ali krog znancev, prijateljev, v katerem neki dlje časa trajajoč spor eskalira do te mere, da pride do nekega bolj ali manj spontanega napada. Naš slovenski kontekst je zelo drugačen in nekako vzporedno s tem je bila kazen dosmrtnega zapora izrečena v primeru, ki v našem kontekstu predstavlja neko najhujšo obliko tega kaznivega dejanja.

Ko so pripravljali zakonske spremembe, so izrecno zapisali, da je namen zvišanja kazni odvračanje potencialnih storilcev, kar je z vidika kriminoloških študij, teorij in vsega, kar vemo o kaznovanju in odnosu med kriminaliteto in kaznovanjem, v osnovi zgrešeno. Res imamo ogromno literature, ki nam kaže, da se odvračalna funkcija vzpostavi že s tem, ko nekaj inkriminirano. Se pravi, ko nekaj prvič definiramo kot kaznivo dejanje. Kako intenzivno bomo prepovedano ravnanje nato kaznovali, ni povsem nepomembno, v resnici pa tudi ni zelo pomembno. Navedenega cilja z zvišanjem kazni po 308. členu kazenskega zakonika ni mogoče doseči. To je bil po moje res eden bolj populističnih ukrepov – pri čemer niti ni bil posebno dobro izkoriščen v ta namen, saj se je zgodil bolj potiho in brez velikega pompa. Na splošno pa kazensko pravo pri nas ni izrazito podleglo nekemu populizmu. V ZDA, Veliki Britaniji in nekaterih drugih državah je politika bistveno bolj zajahala tega konja kaznovanja.

Simbolika in kazensko pravo sta si v resnici blizu. Zgodovinsko gledano kazensko pravo izhaja iz religioznega prava. V resnici je namenjeno varovanju tistega, kar je v družbi najbolj sveto. V tem pogledu tisto, kar je inkriminirano in kar torej ščiti kazensko pravo, predstavlja tisto, kar je v neki družbi najbolj pomembno. Simbolika je zato absolutno prisotna. Seveda je moderno kazensko pravo posvetno, sekularizirano in nima več religioznih elementov, se pa kazensko pravo in morala delno vendarle pokrivata. Sama inkriminacija nam pove, da je ta stvar pomembna. V konkretnem primeru femicida pa se mi zdi, da se s kolegi bolj ko ne strinjamo, da dodatna inkriminacija samo zaradi simbolnega pomena nima prav dosti smisla. Predvsem zato, ker odpre vrata nekim novim simbolnim inkriminacijam, ki ustvarjajo ogromno zmede v kazenskem zakoniku. Bistvo kazenskega zakonika je, da je čim bolj koherenten, enostaven, razumljiv, da je obvladljiv. In tudi, da zajame čim več situacij s čim manj določili.

Problem femicida je absolutno pomemben. Imamo moške, ki ubijejo ženske samo zato, ker so ženske. Ker domnevajo, da obstaja neki podrejen položaj, da imajo moč nad njimi in tako naprej. To je absolutno zavržno in treba je poudarjati, da je to oblika ubijanja, ki je še posebno problematična. S pravnega vidika pa imamo že zdaj popolnoma vse možnosti, da to vrednotimo bolj zavržno kot neki povprečen umor.

Gre za drugačno situacijo, kot smo jo imeli pri spreminjanju definicije posilstva. Tudi tam se je zakonodaja vsaj delno spremenila tudi s simbolnim namenom v nov model, ki postavlja v ospredje soglasje in ne zgolj sile. Ampak problem je bil, da to dejanje brez prisotnosti sile ali grožnje prej sploh ni bilo inkriminirano. Zato ni šlo samo za simbolno dimenzijo, ampak tudi za zelo praktično in pragmatično. Pri femicidu pa vidim samo simbolno dimenzijo. Takoj ko začnemo kazensko pravo uporabljati zgolj v simbolne namene, se mi zdi, da smo na zelo spolzkem terenu. Čeprav se nam v konkretnem primeru morda zdi, da je to blizu našim intimnim prepričanjem.

Na normativni ravni imamo prostor za upoštevanje vsega tega, kar pravi Jasna Podreka. Bolj odprte roke, kot jih imajo naša sodišča pri odločanju o sankcijah, v resnici težko najdemo kje drugje. Mi imamo zgolj primeroma naštete okoliščine, ki naj jih sodišče upošteva kot olajševalne ali obteževalne. Mislim, da je težava našega sistema, da v resnici ne vemo, kaj vse je sodišče upoštevalo in česa ne, ampak pri tem ne gre za vprašanje zakonodaje, ampak za uveljavljanje prakse. Če želimo bolj ozaveščene sodnike, jih je treba izobraževati, in če želimo bolj senzibilne tožilce ali policiste, je pač treba delati tudi za to. Spreminjanje zakonodaje je v resnici najbolj enostavna stvar, ki jo lahko politika naredi. In reče, da je problem urejen. Spremenili smo definicijo posilstva, rešili smo problem. Nič nismo rešili. Tisto, kar sledi, je bistveno težje in traja dlje časa. Glede femicida lahko spreminjamo zakonodajo in šarimo tam, kjer najbrž niti ni treba, lahko pa rečemo, da bomo v šole uvedli programe o odnosih med spoloma, izobraževali splošno javnost o teh vprašanjih, uvajali skupine, v katerih se lahko ljudje pogovarjajo o teh temah, razbijali tabuje ... Ampak to je bistveno težje.

Mislim, da je rezerve še veliko, spet pa je vse odvisno od politične volje v najširšem smislu. Škotska je recimo v času, ko se je pri nas ustanavljala probacijska služba, šla v smer, da bi vse zaporne kazni, ki so krajše od enega leta, nadomestila z alternativnimi kaznimi – razen če gre za res takšne okoliščine, da alternativna sankcija ni primerna. Profesor Bavcon je predaval, da smo pri nas v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja uvedli minimum zaporne kazni 30 dni, saj so pred tem izrekali tudi krajše zaporne kazni, ki pa niso imele nikakršnega učinka. Ta minimum bi lahko tudi spremenili. Lahko bi ga denimo zvišali na eno leto, vse krajše zaporne kazni pa bi obravnavali na drugačen način. Odkar je bila ustanovljena probacijska služba, je bilo narejenih veliko korakov naprej. Mislim, da so tudi sodišča dobila večje zaupanje v alternativne sankcije. Pred tem namreč niso bili prepričani, kaj se bo z izrečeno alternativno sankcijo v resnici zgodilo, zato jih raje niso izrekali. Ker sodniki vendarle želijo neko jamstvo, da bo izrečena kazen tudi izvedena. Treba je tudi poudariti, da so pri nas alternativne sankcije alternativa zaporu, kar pomeni, da se mora sodišče najprej odločiti za zapor (in ne pogojno obsodbo, op. p.) in šele nato za alternativno prestajanje te kazni.

Verjetno bi jih v tem primeru izrekali pogosteje. Sodišče mora namreč zdaj opraviti manjšo miselno telovadbo. Najprej mora oceniti, da gre za kaznivo dejanje, za katero je primerna zaporna in ne zgolj pogojna kazen. Ko sprejme to odločitev, kaznivemu dejanju že določi neko težo, nato pa čaka na predlog obsojenca in ponovno tehta o primernosti alternativnega prestajanja te iste kazni. Če bi neposredno odločali, bi bilo odločanje po mojem mnenju bolj koherentno, sistemsko, res pa je, da obstaja tveganje, da bi potem te alternativne sankcije zapolnile tisti prostor, ki ga zdaj zavzemajo pogojne kazni. Te ne obremenjujejo zaporskega in probacijskega sistema, predvsem pa dajejo obsojencem možnost, da popravijo svoje vedenje brez radikalnih posegov v njihovo življenje. Sporočajo, da ravnanje ni bilo pravilno, ampak obsojenega hkrati ne napademo takoj z vsemi topovi. Neki majhen delež bi jih bilo najbrž smiselno nadomeščati, predvsem takrat, ko gre za povratnike, nikakor pa ne vseh ali večine.

Med delovno analizo tovrstnih kaznivih dejanj smo opazili, da velik del žrtev umakne predlog za pregon, pozneje pa se je izkazalo, da so se te žrtve od partnerja ločile in so oškodovanke zato želele končati to zgodbo. Lažje se jim je bilo dogovoriti, da umaknejo pregon ali kako drugače ustavijo postopek, nasilni partner pa se umakne, kot da bi zasledovale neko pravičnost v kazenskem sistemu. S človeškega vidika je takšno odločitev lahko razumeti, se pa ob tem postavlja vprašanje odnosa med žrtvijo in kaznovanjem. Gre za zelo delikatno področje. Norveški kriminolog Nils Christie je zelo pronicljivo opisal, kako je država žrtvi pravzaprav ukradla spor. V kazenskem postopku imamo sodnika, tožilca in obtoženca, od žrtve pa pričakujemo samo, da pove, kaj se je zgodilo, nato nas ne zanima več. Kar je narobe. Večina sodobnih ukrepov in sprememb na tem področju gre v smer, da morajo biti postopki prijaznejši do žrtve, da jo je treba obravnavati kot subjekt in ne kot objekt, da se skrbi za varovanje pravic žrtev … Mislim, da na tem področju delamo prave korake. Takoj ko rečemo, da ima žrtev interes tudi pri kaznovanju, pa se mi zdi, da smo na zelo spolzkem terenu, ki nas vodi nazaj v neke poti maščevanja, kar je nekaj, kar naj bi sodobno kazensko pravo že opustilo. Ideja kaznovanja ni v tem, da se storilcu maščujemo. Na načelni ravni mora imeti žrtev interes v tem, da se postopek razreši, da se ugotovi, kaj se je zgodilo, in obsodi tistega, ki je kriv. Kako ga bomo kaznovali oziroma kako bomo dosegli, kar želimo s kaznovanjem doseči, pa ni več domena žrtve, temveč države in širše družbe.