Udeleženke in udeleženci prihajajo iz različnih življenjskih okolij: begunke iz Palestine, Sirije in Ukrajine, prosilke za azil v Veliki Britaniji iz Irana, Iraka, Kitajske, Nigerije in Namibije, preživeli vojnih konfliktov na Kosovu, v Bosni in Hercegovini ter Ruandi pa tudi socialno prikrajšane ženske v Južni Afriki, Mehiki in Egiptu. Vsak šiv nosi svojo zgodbo, od stoletnih družinskih tehnik do preprostih šivov, ki upodabljajo travmatične spomine ali trenutke zdravljenja. Rdeča obleka ni le umetniški projekt, temveč je soustvarjalcem pomagala tudi materialno: za svoje delo so bili plačani in prejemajo del prihodkov od razstav ter prodaje spominkov.
Obleka je potovala po muzejih in galerijah po svetu; na zgodnjih razstavah je Macleodova sedela v njej in med razstavo vanjo v živo vezla kot del umetniške instalacije. »Ko je bila prvič razstavljena, sem jo nosila in sedela v kocki, kjer sem štiri ure vezla,« je pojasnila. Macleodova poudarja, da vezenje združuje, zdravilno povezuje in ustvarja prostor za refleksijo, hkrati pa je počasno, premišljeno ustvarjanje trajnosten odgovor na hitre trende mode.
