Zgodovina se redko ponavlja v identičnih slikah, a njeni ritmi so pogosto srhljivo podobni. Leta 1789, ko je, tako pravi skoraj gotovo izmišljeno izročilo, Marija Antoaneta sestradanim Parižanom slavno svetovala, naj jedo potico, je bila francoska družba ujeta v primež nevzdržne neenakosti. Danes, leta 2026, nas najnovejša globalna poročila organizacij Oxfam, G20 in Svetovni gospodarski forum (WEF) opozarjajo, da smo se znašli na podobni prelomnici. Pravzaprav naj bi bili globalno celo v slabšem položaju.
Lekcija iz leta 1789: ko Ginijev količnik napove upor
Na predvečer francoske revolucije je bil Ginijev količnik – standardno merilo neenakosti, kjer 0 pomeni popolno enakost, 1 pa popolno koncentracijo v rokah posameznika – ocenjen na grozljivih 0,53 do 0,59. To niso bile le suhoparne številke; pomenile so svet, v katerem je manj kot 2 odstotka prebivalstva (plemstvo in duhovščina) nadzorovalo večino zemlje in bogastva, medtem ko je povprečen delavec za osnovno preživetje in kruh porabil do 80 odstotkov svojega zaslužka.
Sistemska krivica je bila vgrajena v zakonodajo: tisti, ki so imeli največ, so bili oproščeni davkov, medtem ko je tretji stan financiral razkošje Versaillesa in državne dolgove. Rezultat ni bil le revščina, temveč popolna izguba zaupanja v institucije. Ko je prišla slaba letina, sistem ni imel več nobene »rezerve« stabilnosti. Eksplozija je bila neizbežna.
Leto 2026: svetovni Ginijev količnik na kritični točki
Če se vrnemo v sedanjost, so podatki iz poročila World Inequality Report 2026 in strokovnega odbora G20 alarmantni. Globalni dohodkovni Ginijev količnik danes znaša 0,61 – to je celo več kot v predrevolucionarni Franciji na nacionalni ravni. Slika v posameznih državah je sicer različna. V Sloveniji smo z Ginijevim koeficientom pri 24,3 med bolj enakimi družbami na svetu. Ob boku Nizozemski (25,7), Belgiji (26,4) in Norveški (26,9). Smo tudi v bistveno boljšem položaju kot Bolgarija (38,2), ZDA (41,8) in Argentina (42,6). Ker smo trenutno še vedno v globaliziranem svetu, pa je pomembna tudi svetovna slika. In ta je naravnost zastrašujoča.
Premoženje svetovnih milijarderjev je doseglo 18,3 bilijona dolarjev. Od leta 2020 se je realno povečalo za 81 odstotkov. Med letoma 2000 in 2024 je najbogatejši 1 odstotek prebivalstva svoje premoženje povečal 2655-krat bolj kot spodnja polovica človeštva. Elon Musk je bil na začetku leta 2020 vreden 27 milijard dolarjev. Danes je njegovo premoženje ocenjeno na vrtoglavih 845 milijard.
Število milijarderjev trenutno presega 3000, njihovo bogastvo pa predstavlja 14,1 odstotka svetovnega BDP. Leta 1990 je bilo to le 2,5 odstotka.
Število ljudi, ki trpi pomanjkanje, naraslo za 335 milijonov
Tako kot je pomanjkanje kruha leta 1789 pognalo Parižanke na pohod proti Versaillesu, danes prehranska varnost postaja ključni indikator nevzdržnosti. Oxfam poudarja, da se neverjetna rast bogastva na vrhu dogaja sočasno z razširjeno stisko: vsaka četrta oseba na svetu se spopada z zmerno ali hudo prehransko negotovostjo. Od leta 2019 se je število ljudi, ki trpijo zaradi pomanjkanja hrane, povečalo za 335 milijonov.
Ko 2,6 milijarde ljudi ne dosega standardov zdrave prehrane, medtem ko premoženje najbogatejših raste trikrat hitreje od povprečja, je težko govoriti o »ekonomski dinamiki«. Govor je o sistemski grožnji socialni koheziji.
Erozija demokracije in »politična neizbežnost«
Tako tudi ne preseneča, da je najpomembnejše spoznanje poročil za leto 2026 povezava med neenakostjo in propadom demokracije. Oxfam opozarja na raziskave, ki kažejo, da so države z večjo neenakostjo do sedemkrat bolj izpostavljene demokratični eroziji.
Ekstremno bogastvo se ne kopiči le v obliki jaht in nepremičnin, temveč se pretvarja v politično moč. Prek lastništva medijev, financiranja političnih kampanj in lobiranja se bogastvo spremeni v orodje za oblikovanje zakonodaje, ki nato še dodatno poglablja neenakost. To je začaran krog, ki spodkopava demokratično odgovornost.
World Inequality Report 2026 jasno poudarja: te razlike niso »naravna posledica« trga ali ekonomska nujnost. So rezultat političnih in institucionalnih odločitev. Če so odločitve tiste, ki so nas pripeljale do šokantnega globalnega Ginijevega koeficienta 0,61, so le nove politične odločitve tiste, ki nas lahko odvrnejo od roba. Pri tem je Oxfam izredno jasen: »Svet se ne približuje ključni prelomni točki: smo že sredi nje.«
Pot naprej: Mednarodni panel za neenakost?
V luči teh tveganj je odbor G20 predlagal ustanovitev Mednarodnega panela za neenakost (IPI), ki bi deloval po vzoru Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC). Cilj je jasen: neenakost moramo obravnavati kot globalno nujno stanje, enako resno kot ekološko katastrofo.
Tudi Svetovni gospodarski forum (WEF) je neenakost uvrstil med najbolj povezana globalna tveganja, ki povzročajo socialno fragmentacijo in oslabljeno upravljanje.
Kljub opozorilom usklajen politični odziv na nastalo situacijo predstavlja izjemno zahtevno nalogo. Tudi zato, ker bodo tovrstni ukrepi najverjetneje naleteli na velik odpor tistih, ki jim ohranitev trenutnih pravil igre najbolj koristi.