Ljudje, ki so se znašli na samem robu življenja – ali pa so ta rob za trenutek celo prestopili – včasih opisujejo potovanje skozi temo, podobno predoru, proti bleščečim vratom, kot da bi prehajali v drugo kraljestvo. Ta podoba je v popularni kulturi tako razširjena, da je postala univerzalni simbol za konec življenja.
Raziskovalci menijo, da imajo različna doživetja izkušenj bližnje smrti nekatere skupne značilnosti. Raziskovalci so 50 ljudi prosili, naj narišejo zemljevide prostorov, ki se jih spominjajo iz teh izkušenj. Pri tem se je pokazal zanimiv vzorec, ki povezuje geometrijo prostorov z barvami, ki so jih udeleženci zaznavali.
Ugotovitve nakazujejo, da ta nenavadna doživetja morda niso tako nepredvidljiva, kot se zdi. Njihova prostorska struktura bi lahko ponudila tudi namige o procesih v možganih na meji med življenjem in smrtjo.
Izkušnje bližnje smrti je sicer zelo težko znanstveno raziskovati. Ljudje jih opisujejo kot izjemno intenzivne dogodke, ki jih pogosto težko izrazijo z besedami. Običajni vprašalniki lahko zajamejo nekatere njihove značilnosti, ne pa tudi vse kompleksnosti.
Raziskovalci so se odločili za vizualni pristop
Čeprav so znanstveniki že prepoznali nekatere ponavljajoče se elemente, kot so tunel, svetloba in občutek zapuščanja telesa, so prostorski strukturi teh doživetij doslej namenili razmeroma malo pozornosti. France Lerner, raziskovalka nevrofenomenologije z Univerze v Izraelu, in njeni sodelavci so se zato odločili za drugačen pristop. Menili so, da bi risbe lahko razkrile vzorce, ki jih ljudje z besedami ne znajo opisati.
V raziskavo, ki je bila objavljena v znanstveni reviji Frontiers in Psychology, so vključili 50 ljudi z izkušnjo bližnje smrti in jih v več vodenih spletnih srečanjih prosili, naj rekonstruirajo svoje spomine. Pri tem so uporabljali katalog geometrijskih simbolov.
Svoja doživetja so morali razdeliti na posamezne faze, prikazati obliko vsakega prostora, označiti, kje so bili, kako so se premikali in katere barve so zaznavali. Raziskovalci so nato zbrane rekonstrukcije vključili v podatkovno zbirko in jih primerjali.
Ponavljajoče se oblike in presenetljiva povezava z barvami
Čeprav so bila doživetja zelo osebna, so se nekatere oblike ponavljale. Raziskovalci so prepoznali štiri glavne kategorije prostorov:
- stožčaste prostore, kamor spada tudi znani tunel;
- široke, ukrivljene prostore, podobne lokom;
- bolj ravne in rahlo ukrivljene prostore;
- prostore, ki so v celoti obdajali opazovalca, podobno kot notranjost krogle.
Najzanimivejše odkritje ni bilo povezano zgolj z oblikami, temveč tudi z barvami, ki so jih udeleženci povezovali z njimi. Od 28 stožčastih prostorov jih je bilo 22 brez izrazitih barv. Udeleženci so jih opisali kot črne, bele, sive ali kot svetlobo brez jasno določljive barve.
Nasprotno pa je bilo od 31 širokih, ukrivljenih prostorov kar 27 barvitih. Preostali dve kategoriji sta pokazali mešanico barvitih in brezbarvnih doživetij, vendar je bila razlika med predorom in širšimi prostori zelo izrazita.
Možne nevrološke razlage
Povezava med oblikami prostorov in barvami bi lahko ponudila namige o zaznavnih procesih, ki spremljajo takšna doživetja. Po mnenju Lernerjeve in njenih sodelavcev so podobne povezave že dokumentirali tudi v nevroloških raziskavah.
Eden od primerov je tako imenovani tunelski vid, ki se lahko pojavi ob zmanjšani oskrbi mrežnice ali možganov s kisikom. Vidno polje se pri tem zoži. Prevlada črne, bele in sive barve v prostorih, podobnih tunelom, ima lahko vzporednico tudi z običajnim vidom: pri šibki svetlobi so oči manj občutljive za barve.
Nekateri širši prostori pa spominjajo na tako imenovani učinek ganzfeld. Gre za pojav, pri katerem lahko nespremenjeno, prazno vidno polje sproži nenavadne zaznavne izkušnje, vključno s halucinacijami.
Raziskava ima pomembne omejitve
Ugotovljene podobnosti še ne dokazujejo, kaj natančno povzroča izkušnje bližnje smrti. Raziskava je bila zasnovana za opisovanje in primerjanje prostorov, ki se jih ljudje spominjajo, ne pa za ugotavljanje mehanizmov, ki stojijo za temi doživetji.
Pomembna omejitev je tudi majhno število udeležencev, ki so se za sodelovanje odločili sami. Svoja doživetja so rekonstruirali na podlagi spominov, ki so bili v nekaterih primerih stari več let. Poleg tega je uporaba vnaprej določenih oblik lahko vplivala na način, kako so se spominjali svojih izkušenj.
Raziskovalci niso vključili niti primerjalne skupine ljudi, ki bi rekonstruirali druge vrste nenavadnih doživetij. Zato ni mogoče ugotoviti, ali so odkriti vzorci značilni izključno za izkušnje bližnje smrti. Kljub omejitvam je vizualno beleženje spominov razkrilo vidik teh doživetij, ki so ga prejšnje raziskave večinoma zanemarjale. Znanstveniki menijo, da bi za razumevanje tako težko opisljivih pojavov potrebovali tudi drugačne raziskovalne pristope.
