S soborcem sta v majhnem skrivališču na frontni črti skupaj preživela skoraj leto dni. Ubijala sta ruske vojake in med mrtvimi iskala hrano. Sredi vojne groze sta se skupaj smejala in se prepirala. Nato je Krinicki nenadoma ostal sam.
Kamero mobilnega telefona je usmeril v mrtvo telo soborca, stisnjeno v njuno zemljanko, v zemljo izkopan zaklon. Ena okrvavljena noga je bila razgaljena, na njej pa raztrgana arterija, ki jo je poškodoval šrapnel bombe, odvržene z drona. Krvavel je in krvavel.
»Zjutraj se skupaj šališ, zvečer pa te že kličejo vrata nebes,« je v kamero otopelo rekel 42-letni ukrajinski vojak. Obraz je imel umazan in iztrošen.
Bil je 326. dan.
Življenje na fronti v tri krat štiri metre veliki luknji
Namesto tega se zdaj obe vojski zanašata na majhne skupine, ki včasih štejejo le dva ali tri vojake in so razpršene po majhnih izkopanih zaklonih po 30 kilometrov širokem območju na fronti, znanem kot cona smrti. Ime je dobilo zaradi nenehne grožnje dronov. Te male skupine se poskušajo skrivati pred droni, ki nosijo kamere, ter poiskati in izkoristiti luknje v sovražnikovi obrambi, pri čemer za drobne pridobitve ozemlja pogosto tvegajo ogromno. In na svojem položaju velikokrat obtičijo mesece dolgo, ker je rotacija sil tako zelo nevarna.
Krinicki je bil na svojem položaju v bližini mesta Časiv Jar na vzhodu Ukrajine od 20. aprila lani do 31. marca letos. V tem času je posnel serijo videodnevnikov s svojim telefonom, ki ga je včasih napolnil z baterijami, ki jih je zbral iz padlih ruskih dronov. Na posnetkih, na katerih s sočnimi besedami govori brez dlake na jeziku, je dokumentiral nečloveške razmere in absurdnost življenja v utesnjenem skrivališču, velikem približno tri krat štiri metre in izkopanem pod frontno črto vojne, ki melje in melje že več kot štiri leta.
Prišli so na vsega dvajset metrov
Agencija Reuters je pregledala 22 videoposnetkov, ki jih je dala na razpolago vojaška enota Krinickega, zato da bi njegovo zgodbo predstavila širši javnosti. Pogovarjala se je tudi z njim samim o 346 dneh bivanja na fronti, skoraj ves čas samo v skrivališču, s čimer si je prislužil najvišje državno vojaško odlikovanje.
V tem času je prestal grozljive cikle nasilja: vsakih nekaj dni so ruski vojaki v manjših skupinah poskušali peš napredovati po coni smrti. Včasih so se približali na vsega dvajset metrov, preden so Ukrajinci začeli nanje streljati. Krinicki pravi, da jih je od blizu ubil 23. Najbolj mu je v spominu ostal prvi: vojak, ki ga je ranila granata in se je pretvarjal, da se hoče predati, potem pa ga je poskušal ustreliti. »Pa sem ukrepal. Nič več mi meril vame,« je rekel Krinicki.
Na posnetku s 24. novembra lani, ko je bil na fronti že več kot 200 dni, je v zlovešči tišini kamero usmeril v trupli sovražnih vojakov, potem ko je odbil njun napad. »Tepca,« je rekel, »plazila sta se tja, kamor ne sodita.«
Zbiral je puške in cigarete
Krinicki ni profesionalni vojak. Delal je v kmetijstvu in gradbeništvu, dokler zaradi nesreče ni bil en mesec v komi. Potem se je preživljal z gojenjem zajcev vse do konca leta 2024, ko ga je v njegovi vasi Bilohirja na zahodu Ukrajine obkrožila skupina, zadolžena za iskanje moških, ki bi morali služiti v vojski. Razporejen je bil v 24. mehanizirano brigado in napoten na vzhodno fronto, kjer znatno številnejša ruska vojska napada ukrajinski pas utrdb okoli več strateških mest v Donecku. S še dvema vojakoma so aprila lani izkopali svoje zaklonišče v zemlji blizu Časiv Jara. Vedeli so, da imajo več možnosti preživetja, če kopljejo globlje. Krinicki se je šalil, da ne ve, ali naj njihovo luknjo imenuje zavetje ali grob.
Ko so jo zadeli ruski droni, so morali kopati na novo. Enega sovojaka so ubili že kmalu po prihodu na fronto. Krinicki je v napadu utrpel pretres možganov in začasno oglušel.
Spoprijemati so se morali tudi z vremenom. Mašili so luknje, da v njihovo zavetišče ni vdiral ledeni zrak, in izmeno na straži omejili na največ dve uri. Dlje razmer ni bilo mogoče prenesti.
Včasih so minili trije ali štirje dnevi, preden se je dronu z oskrbo uspelo prebiti skozi sovražni ogenj in dostaviti nujne potrebščine. Za preživetje je Krinicki pri ubitih ruskih vojakih nabiral hrano in različne drobnarije.
Videodnevnike je začel snemati avgusta lani. Pravi, da je hotel ljudem prikazati, kaj je prestal, ko se enkrat vrne s fronte, pa tudi spomniti samega sebe. Doma ima dva najstnika.
V enem videu iz februarja letos prikaže zbirko cigaret, ki jih je nabral pri mrtvih sovražnikih: škatlice znamk Camel, Winston, Chesterfield in drugih. Prevzet je nad zbirko, pravi, »kot kak čudak, ki zbira znamke«. Na drugem posnetku, narejenem nekaj dni kasneje, razkazuje puške, na katerih je posušeno blato, ki jih je zasegel. »To je moj mali arsenal,« ponosno kaže »trofeje«: trinajst kosov orožja, postavljenih v vrsto.
Obupano reševanje kolega
Ruska invazija v Ukrajino februarja 2022 je sprožila strahotno klanje. Nobena stran ne objavlja uradnih številk o svojih žrtvah, po ocenah pa jih je že okoli dva milijona. Mislišče Center za strateške in mednarodne študije ocenjuje, da je na ruski strani 1,4 milijona mrtvih, ranjenih in pogrešanih, na ukrajinski pa med 525.000 in 625.000.
Krinicki in njegova sovojaka so svoje podzemno bivališče izkopali na enem najnevarnejših delov cone smrti. Enajstega marca letos je zunaj zaslišal eksplozijo. Pohitel je na svež spomladanski zrak in našel kolega ležati na tleh. V napadu z dronom je bil ranjen v nogo. Zvlekel ga je v zavetje ter mrzlično rezal njegove oprijete bombažne hlače in iskal rano. Zavezal je podvezo za ustavitev krvavitve. Bilo je prepozno.
Po radijski zvezi je sporočil poveljstvu, kaj se je zgodilo. Ukazali so mu, naj zapusti položaj, ker so se Rusi približevali. Tisto noč se je še zadnjič splazil iz podzemnega zaklona in se pridružil soborcem na drugi bližnji lokaciji ter tam prebil skoraj tri tedne. Temu je sledil silno tvegan, 25 kilometrov dolg pohod do varnega območja. Vse je bilo še težje, ker je bil po mesecih skrivanja fizično oslabljen.
Truplo soborca, ki ga je skozi neštete pogovore med ruskimi napadi spoznal do obisti, je pustil za seboj. Njegovega imena na prošnjo njegove enote ne razkrivajo.
Mnogim se je zmešalo
Maja je predsednik države Volodimir Zelenski Krinickemu podelil odlikovanje junak Ukrajine za osebni pogum.
V ukrajinski vojski je vrsta mož in žena, ki so prestali nepredstavljivo, pravi Andrij Derun iz humanitarne organizacije za pomoč vojakom in vojski Vrnite se živi. »To lahko popolnoma uniči človeka,« je dejal Derun, ki pogosto govori z vojaki, ko se vrnejo s fronte.
Krinicki je šel po vrnitvi s fronte v Kramatorsk, kjer se je kmalu vrnil k služenju v vojski. Tam je opisal davek na duševno zdravje, ki ga terja dolgo služenje na fronti. »Mnogim fantom se je zmešalo,« reče. Dva meseca po vrnitvi s fronte se notranje brazgotine kažejo navzven. Roke se mu tresejo, solze poskuša zadrževati.
Zdaj obiskuje šole v bližini doma in se o svoji izkušnji pogovarja z učenci. Tam, pravi, je začel bolje dojemati, kako njegovo žrtvovanje lahko pomaga drugim: »V tistih šolah sem se zavedel, da naše dežele in teh otrok nisem branil zaman, ampak zato, da se oni lahko učijo in gledajo jasno nebo.«
