V okviru programa bo predaval o družbi onkraj kapitala, pravičnem prehodu, samoupravljanju in ekosocializmu.
Pojem »družba onkraj kapitala« zveni abstraktno, vendar pri vas pomeni zelo konkretno vprašanje: kdo odloča o delu, proizvodnji, izobraževanju in odnosu do narave. Kako bi bralcem pojasnili, kaj pomeni družba onkraj kapitala, in zakaj menite, da resnično pravičen prehod znotraj obstoječega sistema ni mogoč?
Zame družba onkraj kapitala ne pomeni le nekoliko bolj reguliranega kapitalizma ali nekaj popravkov trga. Pomeni drugačen način organizacije družbenega življenja: dela, proizvodnje, izobraževanja in odnosa do narave.
Resnično pravičen prehod znotraj obstoječega sistema zato ni mogoč, ker kapital poganja notranja težnja po nenehni rasti, samoširitvi in maksimiranju dobička. Ta logika je v neposrednem nasprotju z omejitvami narave in z dejanskimi potrebami delavskega razreda.
Če prehod upravlja sedanji sistem, bo ta praviloma najprej varoval korporacije in akumulacijo kapitala. Ekološka in družbena bremena pa bo prelagal na periferijo, namesto da bi se lotil temeljnih vzrokov globalnega izkoriščanja in okoljskega opustošenja.
Danes o pravičnem in zelenem prehodu govorijo politiki, podjetja in mednarodne institucije. Kako naj bralci ločijo resnične spremembe od zelenega kapitalizma oziroma nadaljevanja istega sistema
z novimi besedami?
Meja med resnično ekološko preobrazbo in zelenim kapitalizmom je v celoti odvisna od tega, ali se temeljni način proizvodnje strukturno preoblikuje ali pa se zgolj tehnokratsko prilagodi, da odpre nove možnosti za akumulacijo. S tem ko revolucionarno zahtevo po sistemski spremembi pretvorijo v očiščen, upravljalski slogan, ti dominantni akterji ekološko preživetje zožijo na ogljične trge, zelene obveznice in tehnološke popravke. Takšna ideološka absorpcija pomaga ohranjati obstoječe razredne hierarhije in korporativno hegemonijo, novo fazo imperialističnega in kapitalističnega razvoja pa prikriva pod krinko trajnosti.
Če pravi ekološki prehod pomeni spremembo samega načina proizvodnje, se takoj odpre tudi vprašanje odločanja. Kdo bi v družbi onkraj kapitala odločal o tem, kaj proizvajamo, koliko proizvajamo in kakšno življenje naj ljudje živijo?
Konkretna alternativa ekološkemu uničevanju je po tej logiki ekosocializem, utemeljen na sistemu svobodno povezanega dela, ki presega tržno gospodarstvo. V takšnem okviru delavski razred znova prevzame neposreden, demokratičen nadzor nad proizvodnimi sredstvi in s tem odpravi odtujeno oblast kapitala. Odločitev o tem, kaj se proizvaja, kako se dobrine razdeljujejo in kakšno življenje je kulturno ter ekološko izpolnjujoče, ne narekujejo več slepi zakoni vrednosti in maksimiranja dobička. Namesto tega se ta vprašanja rešujejo v decentraliziranih in participativnih oblikah načrtovanja, v katerih delavci in skupnosti proizvodnjo usklajujejo z resničnimi človeškimi potrebami ter z omejitvami biosfere.
V svojih delih uporabljate pojem »uničevalna proizvodnja«. Če poenostaviva: ne gre samo za to, da kapitalizem onesnažuje, ampak da za ohranjanje dobičkov proizvaja tudi odpadke, nepotrebno potrošnjo, zastarevanje izdelkov in okoljsko škodo. Kako bi ta pojem razložili bralcem?
Pojem »uničevalna proizvodnja« zame označuje stopnjo, na kateri kapital za ohranjanje dobičkov ne proizvaja le uporabnih dobrin, temveč tudi odpadke, načrtovano zastarevanje izdelkov in ekološko opustošenje. Drugače rečeno: sodobni ekonomski sistem vse manj deluje zato, da bi zadovoljeval resnične človeške potrebe, in vse bolj zato, da preprečuje lastno stagnacijo. Zato se opira na nenehno izčrpavanje narave, širitev vojaškoindustrijskega kompleksa in ustvarjanje vedno novih, pogosto umetnih potrošniških želja. To je posebej vidno pri korporativno vodeni energetski tranziciji, ki se pogosto predstavlja kot zelena alternativa, v resnici pa varuje interese velikih naftnih družb.
Te družbe, zgodovinsko odgovorne za ogromne izpuste toplogrednih plinov, zelene agende pogosto uporabljajo za to, da pod krinko vlaganj v obnovljive vire nadaljujejo črpanje fosilnih goriv. V takšni dinamiki ustvarjanje bogastva postane neločljivo od fizičnega uničevanja Zemlje in ogroža pogoje za prihodnje človeško življenje.
Kaj nas lahko danes naučijo izkušnje tovarn, ki so jih prevzeli delavci, zadruge in tovarne združenega dela v Latinski Ameriki?
Bogata zgodovina tovrstnih tovarn ponuja pomembne pedagoške in politične lekcije za sodobne boje po svetu. Te konkretne izkušnje kažejo, da lahko delavske skupnosti uspešno organizirajo, vodijo in ohranjajo tudi kompleksno gospodarsko proizvodnjo brez nadzora menedžerjev ali discipline kapitalističnega razreda. Ponujajo zametke drugačnega družbenega metabolizma, saj kažejo, kako lahko solidarnost, kolektivno odločanje in proizvodnja, usmerjena v skupnost, od spodaj izzovejo hegemonijo korporativnega izkoriščanja.
Zakaj to gibanje razumete kot tako pomemben primer povezovanja družbenega boja, izobraževanja in ekologije?
Brazilsko gibanje delavcev brez zemlje, MST, je izjemno pomembno, ker povezuje agrarni boj, ljudsko izobraževanje in ekološko obnovo. MST presega tradicionalno zahtevo po prerazdelitvi zemlje, saj agroekološko proizvodnjo in okoljsko pismenost vpisuje v samo jedro svoje politične identitete. S svojo mrežo zadrug in šol gibanje kaže, da obrambe biosfere ni mogoče ločiti od širšega razrednega boja proti transnacionalnemu agrobiznisu in financializaciji zemlje. S proizvodnjo zdrave hrane brez pesticidov ter z razvijanjem kritične zavesti med marginaliziranimi delavci MST ponuja živ, teritorialno umeščen primer tega, kako je mogoče ekosocializem prakticirati in braniti na globalni periferiji.
Kaj se po vašem mnenju v takšnih razpravah izgubi? Kako se lahko ekosocialistična politika izogne temu, da bi postala še en projekt, vsiljen delavcem in revnim?
Prevladujoče evropske okoljske razprave so po mojem mnenju problematične, ker se preveč osredotočajo na posameznika: na njegove potrošniške navade, življenjski slog in osebne odločitve. Ob tem pa se pogosto izgubi bistveno vprašanje, kdo je za podnebno in ekološko krizo strukturno odgovoren. Sistemska kriza proizvodnje se tako začne predstavljati kot moralni neuspeh navadnih ljudi, tudi delavskega razreda. Zato ljudje ukrepe, kot so ogljični davki ali omejitve potrošnje, pogosto doživljajo kot kazen, ne kot rešitev. Še posebej takrat, ko ti ukrepi povečujejo življenjske stroške in ekonomsko negotovost. Če ekosocializem noče postati še en projekt, ki ga elite vsiljujejo, mora jasno zavrniti takšen moralizatorski pristop. Ekološka preobrazba mora biti povezana z delovnimi mesti, javnimi storitvami in boljšim življenjem delavskega razreda. Samo tako lahko postane resnična družbena alternativa, ne pa nova oblika žrtvovanja najrevnejših.
Če pogledava današnji svet, ki ga zaznamujejo vojne, podnebna kriza, neenakost in vzpon skrajne desnice – kje še vidite politični potencial za drugačno in pravičnejšo družbo?
V sodobnem svetu vidim resnični politični potencial predvsem v odporih na periferiji in v delavskih gibanjih od spodaj. Današnje krizne razmere razkrivajo izčrpanost prevladujočih institucionalnih odgovorov: neoliberalno varčevanje se poglablja, ekokapitalizem pa planetarno krizo pogosto spreminja v novo tržno priložnost. Možnost za drugačno prihodnost vidim predvsem med tistimi, ki jih kapital najbolj izkorišča: v teritorialnih gibanjih, staroselskih skupnostih in samoupravnih delavskih kolektivih, ki se borijo za neposredno preživetje. Ker zavračajo ekološko modernizacijo od zgoraj, lahko lokalne materialne stiske povežejo v širši, internacionalistični ekosocialistični projekt. Zato je po mojem mnenju nujno, da brez odlašanja oblikujemo radikalne in celovite alternative sedanjemu sistemu. Podnebni zlomi, ki jih spremljamo po svetu, in temperaturni rekordi v Evropi kažejo, da časa ni več veliko. Svet se segreva, zato ekosocializem razumem kot edino resno pot za preživetje človeštva.