Že pred sprožitvijo volitev novega vodje laburistov se je prijavil en sam kandidat: nekdanji priljubljeni manchestrski župan Andy Burnham, ki je kandidaturo napovedal takoj po junijski izvolitvi za poslanca. Vse kaže, da bo ostal edini kandidat, kar že zato, ker je Britanija kraljevina, prinaša napoved o kronanju, čeprav so volitve z enim samim kandidatom bolj značilne za nedemokratične države. Za nominacijo morajo kandidati zbrati podporo najmanj 20 odstotkov oziroma 81 laburističnih poslancev. Nominirati jih morajo tudi najmanj trije od 31 socialističnih združenj in sindikatov, pridruženih laburistični stranki, in pet odstotkov združenj laburističnih volilcev v volilnih okrožjih.
Novi premier 20. julija?
V aktualnem parlamentu so 403 laburistični poslanci. Če bi Burnhamovo nominacijo podprlo 323 poslancev, bi bilo že matematično nemogoče, da bi kandidiral še kdo. Po tem scenariju bi utegnili laburisti novega vodjo okronati že 17. julija. Ker so za primopredajo ključev Downing Streeta 10 predvideni trije dnevi, bi Burnham Starmerja izselil od tam 20. julija.
Čeprav je Starmer dolgo bojevito napovedoval, da se ne bo umaknil brez boja, je svoj odstop sporočil istega dne, ko je Burnham zaprisegel kot poslanec. V odstopnem govoru je posebej poudaril, da je slišal odgovor stranke na vprašanje, ali je on v najboljšem položaju, da laburiste povede v naslednje volitve. Naj se je res zavedal ali ne, da ni, laburisti so pod njegovim vodstvom izgubljali podporo, on pa podporo vse več ministrov, ki so mu jasno povedali, da bi ga s plazom svojih odstopov prisilili k temu, da tudi sam odstopi. Ironično je, da so se bali predvsem tega, da bi laburiste zaradi Starmerja na naslednjih volitvah porazila stranka Reformirajmo Združeno kraljestvo, in sicer samo zaradi svojega vodje Nigela Faragea. Že en teden v politiki je pregovorno dolge obdobje.
Farage pregoreva
Nekaj tednov po Starmerjevi oznanitvi odstopa je namreč Farage zaradi razkrivanja vse več finančne umazanije, njegove in strankine, videti vse bolj politično pregorel in – pogorel. To, da je s poslanskim odstopom sprožil nadomestne volitve v volilnem okrožju Clacton, v katerem naj bi dobil nov mandat in ustavil parlamentarno preiskavo svojih finančnih mahinacij, se utegne končati s polomijo. Njegov edini tekmec bo verjetno grof Binface, komik Jonathan Harvey, ki je kandidiral že na več volitvah in politično nastopa z aluminijasto posodo za smeti na glavi, da bi se norčeval iz politike in branil demokracijo. Ker nobena resna stranka noče sodelovati v tem Farageevem političnem manevru za rešitev svojega slovesa ljudskega politika, utegnejo njihovi volilci z glasovi za grofa poskrbeti za Farageev povsem možen poniževalni poraz in dobrodošlo politično upokojitev.
Starmer utegne zdaj obžalovati, da se je vdal brez boja z Burnhamom, ki se že vede zelo premiersko. Dan pred sprožitvijo postopka za volitve novega vodje laburistov je vsem poslancem poslal pismo s svojimi domačimi premierskimi načrti, v Timesu pa objavil dolg članek o svoji zunanji politiki, delno zato, ker so mu nekateri očitali, da je o njej bolj redkobeseden. Čeprav največ govori o spremembah, Burnhamova zunanja politika ne zveni nič drugače kot Starmerjeva: zavezanost Natu, tesno sodelovanje z Nemčijo in Francijo, neomajna podpora Ukrajini, poglabljanje odnosov z EU, odnosi z ZDA kot najpomembnejšo obrambno in varnostno zaveznico … S tem zadnjim se je očitno želel prikupiti Donaldu Trumpu, ki je Burnhama v svojem omejenem pogledu na vse opisal kot »ekstremno liberalnega politika, ki zelo verjetno ne bo dovolil dodatnega vrtanja za nafto in plin v Severnem morju«.
Vseeno je vse nared za Burnhamovo kronanje. Vsi glavni potencialni protikandidati so ga že podprli in si zelo verjetno zagotovili vrnitev v vlado. Nekdanji minister za zdravstvo Wes Streeting, ki je odstopil, da bi sporočil, da bo poskusil zamenjati Starmerja, je Burnhama podprl takoj po Starmerjevem odstopu. V sredo je tudi nekdanji državni sekretar za obrambo Al Carns, ki je glasno razmišljal o kandidaturi, pozval laburiste, naj podprejo Burnhama, ker je bil zadovoljen z njegovim pismom o podrobnostih notranje politike in ker »zdaj ni pravi čas za notranje puščanje krvi v stranki, ampak za delo«.