V goste na slavnostno odprtje izraelskega veleposlaništva v Sloveniji prihaja šef izraelske diplomacije Gideon Sar. Devetinpetdesetletni politik je vnet zagovornik izraelskih interesov tako pred mednarodnimi organizacijami kot tudi v dvostranskih odnosih. Mednarodna legitimnost Izraela, prav tako njegove zunanje in varnostne politike, so temeljna vodila Sarovih nastopov. Pri svojih nastopih pogosto ne govori s pregovorno diplomatsko zadržanostjo, v skladu s političnim ozadjem politika, ki zagovarja nacionalistično izraelsko politiko, pa tudi ne spada med klasičnega zagovornika rešitve dveh držav za dva naroda.
V Sloveniji ga bosta pričakala gostitelj Tone Kajzer in premier Janez Janša, ki se bo predvidoma tudi udeležil odprtja veleposlaništva, veseleč se, da Slovenija ne bo več zadnja država v regiji brez izraelskega veleposlaništva. Gosta pa bo dočakala tudi ovadba mednarodne človekoljubne organizacije Hind Radžab. Ta je proti Saru na policijo in državno tožilstvo vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivih dejanj genocida, vojnih hudodelstev in mučenja. Sar je namreč član izraelskega varnostnega kabineta, širšega vladnega organa, ki sprejema oziroma nadzira ključne odločitve glede vojne in nacionalne varnosti.
Kot opozarjajo v Gibanju za pravice Palestincev, imajo slovenski organi pregona v skladu s slovenskim in mednarodnim pravom dolžnost preiskovati in preganjati vojna hudodelstva, genocid, hudodelstva zoper človečnost in druge mednarodne zločine. Organizacija Hind Radžab se za takšen korak ni odločila prvič. Že pozimi letos so pred Sarovim obiskom v Bruslju proti njemu vložili pritožbo pri mednarodnem kazenskem sodišču zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. Sara so obtožili, da je oblikoval in izvajal politike, ki so privedle do množičnega razseljevanja, kolektivnega kaznovanja in sistematičnih napadov na palestinske civiliste.
Eden najvplivnejših likudovcev
Odgovornost za vojno v Gazi je Sar, ki je na položaju zunanjega ministra leta 2024 nasledil Izraela Kaca, ves čas pripisoval Hamasu. Medtem ko se vedno znova pojavljajo dokazi, da se izraelski premier ni pravočasno odzval na znake, da Hamas načrtuje velik napad na Izrael, je Sar vztrajno zagovarjal stališče, da Izrael ni začel konflikta v Gazi in da ima pravico braniti svoje prebivalstvo. O Hamasu pravi, da ga je treba popolnoma razorožiti, Gazo pa demilitarizirati. »Dokler bo Hamas obdržal svoje orožje, bo seveda vsaka civilna vlada delovala po navodilih Hamasa,« je poudarjal.
Nikoli ni bil liberalec. Prav tako se nikoli ni hotel povsem podrediti izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju, pod katerim je sicer začel svojo kariero v Likudu. Čeprav sta zdaj politična nasprotnika – Sar je namreč po odhodu iz Likuda ustanovil lastno stranko Novo upanje –, sta bili njuni politični karieri dolgo prepleteni. Kot diplomirani pravnik se je po nekaj novinarskih korakih Sar sprva preizkušal v svojem poklicu. V drugi polovici devetdesetih let je delal kot pomočnik generalnega državnega tožilca. Tik pred prelomom tisočletja ga je Netanjahu vzel v vlado kot sekretarja kabineta. Še preden je bil izvoljen za poslanca kneseta (v poslanskih klopeh je sedel od leta 2003 do 2014, ponovno pa je bil v parlament izvoljen leta 2019), je Netanjahuja spremljal na srečanja s tujimi voditelji. Postal je eden najmočnejših politikov Likuda. V različnih Netanjahujevih vladah je zasedal položaj šolskega ministra, pozneje pa še notranjega ministra.
Odhod in vrnitev v Netanjahujev objem
Leta 2014 je nenadoma zapustil politiko, čeprav je bil eden najmočnejših ministrov Likuda. Med različnimi špekulacijami glede te odločitve je obveljala tista razlaga, da si je hotel več časa vzeti za osebno življenje. Z novo ženo, televizijsko voditeljico Geulo Even, in njunimi otroki je hotel stkati kar se da tesne vezi. Njegov začasni odhod iz politike pa je sovpadal z globljim sporom z Netanjahujem, ko je strankarskega kolega Reuvena Rivlina podprl za predsednika države, čeprav je Netanjahu temu nasprotoval. Skoraj pol desetletja je trajalo, da je Sar spet našel pot k Likudu, kjer se je hotel potegovati tudi za položaj voditelja. Kdo drug kot Benjamin Netanjahu je bil njegov nasprotnik na strankarskih volitvah leta 2019. A njegovi politični argumenti, da je Netanjahu postal ovira za vrnitev Likuda na oblast, niso naleteli na plodna tla. Njegova bolj državniško naravnana politika, ki jo je ponazarjal slogan »Samo Sar zmore«, in politika zavračanja dveh držav – izraelske in palestinske – med Sredozemskim morjem in reko Jordan sta na strankarskih volitvah dobili le podporo dobre četrtine članov stranke.
To je bil za Sara povod, da je zapustil Likud in se z ugotovitvijo, da je ta stranka postala orodje za interese posameznika, odpravil na svojo politično pot. Ustanovil je stranko Novo upanje, ki naj bi postala alternativa največji izraelski stranki. Stranka je bila nacionalistično desna, sekularna, zagovarjala je trdo politiko do Palestincev. Pri nekaterih družbenih vprašanjih pa je bila precej liberalna – njen program je denimo podpiral legalizacijo konoplje in pravice LGBT-skupnosti. Toda z njo mu ni uspelo ogroziti primata Likuda na desnici. Na edinih parlamentarnih volitvah, na katerih je nastopila, je dobila zgolj šest poslanskih sedežev. Sar se je nato povezoval z Netanjahujevo opozicijo, stranko pa je združil z Nacionalno enotnostjo Bennyja Gantza. V tej politični tvorbi dolgo ni zdržal, razlog pa je predstavljala predvsem vojna v Gazi. Ocenjeval je namreč, da Gantz ne zastopa dovolj trdega vojaškega pristopa v vojnem kabinetu. Sam je zagovarjal odločnejši pritisk na Hamas in jasnejšo strategijo za dosego zmage. Z vključitvijo poslancev Novega upanja v Likud je Netanjahu okrepil svojo koalicijo, hkrati pa je Sar postal sicer razmeroma skromna protiutež skrajno desnima ministroma Itamarju Ben Gviru in Bezazelu Smotriču.