Poročilo z naslovom »Je industrijska osnova na vojni nogi?«, ki ga je objavil ameriški think-tank CSIS, preiskuje napredek, odkar je obrambno ministrstvo novembra 2025 zastavilo nov strateški cilj. Takrat so napovedali preusmeritev industrijske baze v »vojno gospodarstvo«, da bi se lahko soočili z dolgotrajnim konfliktom proti tekmecem, kot je Kitajska. Ta preobrat je bil nujen, saj je po koncu hladne vojne ameriška obrambna industrija optimizirala svoje zmogljivosti za krajše, visokotehnološke spopade, ne pa za izčrpavajoče vojne, ki zahtevajo masovno proizvodnjo. Po oceni avtorjev Jerryja McGinna in A. J. Diltsa je Pentagon v enem letu sprožil obsežno prestrukturiranje z reformami, novimi nabavnimi potmi ter velikimi državnimi in zasebnimi vlaganji.
Proizvodnja raste, a obnova zalog bo trajala leta
Pred zadnjimi spopadi na Bližnjem vzhodu so ZDA po podatkih študije razpolagale z zalogo približno 7590 raket dolgega dosega, vključno s 3100 raketami tomahawk, ter okoli 4352 prestrezniškimi raketami, med katerimi je bilo 2330 raket patriot PAC-3 MSE. Vendar so spopadi med Izraelom in Iranom ter ameriško sodelovanje v operaciji »Midnight Hammer« junija 2025 te zaloge močno oklestili. V 39-dnevni kampanji proti Iranu so ameriške sile na primer porabile skoraj polovico svojih prestreznikov Patriot in vsaj polovico sistemov THAAD.
Proizvodnja zato zdaj strmo raste. Letna izdelava raket patriot PAC-3 MSE naj bi se povečala s 600 na približno 2000, sistemov THAAD s 96 na okoli 400, število manevrirnih raket tomahawk pa naj bi preseglo tisoč na leto. Kljub temu strokovnjaki ocenjujejo, da bo za obnovo zalog na predvojno raven potrebnih več let; pri prestreznikih patriot do sredine leta 2029, pri raketah tomahawk pa celo do konca leta 2030.
Ozka grla od raketnih motorjev do kitajskih surovin
Kljub povečanju pa proizvodnja ostaja ranljiva. Strokovnjaki opozarjajo na več strukturnih težav, med katerimi izstopajo krhke dobavne verige s posameznimi točkami odpovedi in pomanjkanje ključnih komponent. Največje ozko grlo predstavljajo raketni motorji na trdo gorivo, ki so ključni za sisteme Patriot in THAAD, ter proizvodnja »energetikov«, torej eksplozivov in pogonskih goriv, ki predstavljajo osnovo vsakega streliva. Zastoji na tem področju upočasnjujejo več programov hkrati, zato podjetje L3Harris namerava v reševanje te težave vložiti približno 920 milijonov evrov.
Dodaten izziv predstavlja odvisnost od Kitajske pri redkih zemljah. Med letoma 2021 in 2024 je po podatkih študije kar 71 odstotkov ameriškega uvoza teh surovin prišlo iz Kitajske, ki je leta 2025 omejila izvoz nekaterih mineralov. Washington se je odzval s približno sedmimi milijardami evrov pomoči za spodbujanje domačega rudarjenja in predelave ter z vzpostavitvijo strateške rezerve kritičnih surovin.
Iskanje novih partnerjev in rekorden proračun
Vzporedno je Pentagon odprl trg za nove ponudnike, saj se je v proračunskih letih 2024 in 2025 v obrambne programe vključilo približno pet tisoč novih podjetij. Zanimiv nov razvoj predstavlja tudi iskanje partnerstev zunaj tradicionalne obrambne industrije, saj se vlada pogovarja z avtomobilskima velikanoma Ford in General Motors o uporabi njunega znanja za pospešitev proizvodnje raket. Hkrati država znatno povečuje tudi obrambni proračun. Za proračunsko leto 2027 načrtujejo skupno okoli 1,38 bilijona evrov, kar predstavlja 4,6 odstotka ameriške gospodarske moči.
Ameriške težave z zalogami prinašajo globalne posledice, saj so ZDA morale preusmeriti dobave, namenjene zaveznikom, da bi zapolnile lastne vrzeli, kar je povzročilo napetosti. V odgovor na to negotovost so ključni zavezniki v Aziji, kot so Japonska, Južna Koreja in Avstralija, začeli krepiti lastno domačo proizvodnjo raket. Ta trend kaže na premik k večji samooskrbi in potrjuje spoznanje, da ZDA v prihodnjih regionalnih konfliktih morda ne bodo več mogle služiti kot neomejena »orožarna demokracije«.