Ameriški predsednik Donald Trump je prek svojega omrežja truth social sporočil, da so napadli in uničili vojaške tarče na otoku Harg, za zdaj pa niso napadli naftne infrastrukture. Iran je po napadu zagrozil z napadi na energetsko infrastrukturo v zalivskih državah.
Po Trumpovih trditvah so ameriške sile izvedle eno največjih bombardiranj "v zgodovini Bližnjega vzhoda ter popolnoma uničile vse vojaške tarče na iranskem kronskem dragulju, otoku Harg".
"Odločil sem se, da ne izbrišem naftne infrastrukture na otoku. Ampak če bo Iran ali kdorkoli drug poskusil preprečiti prehod ladij skozi Hormuško ožino, bom o tem znova premislil," je ponoči sporočil Trump. Zatrdil je še, da bo ameriška vojska začela kmalu spremljati ladje skozi Hormuško ožino, poročajo tuje tiskovne agencije.
Iranska vojska je nato danes sporočila, da bodo uničili in "spremenili v prah" vso energetsko infrastrukturo v regiji, ki je povezana z ZDA, če bo Washington napadel naftno infrastrukturo na otoku.
Po navedbah agencije Fars, ki je povezana z iransko revolucionarno gardo, so ZDA napadle iransko vojaško oporišče Džošan, kontrolni stolp na letališču ter hangar za helikopterje. Med napadom je bilo slišati okoli 15 eksplozij, poroča Fars.
Ameriški mediji poročajo, da Pentagon na teren pošilja tudi amfibijsko vojaško ladjo Tripoli in dodatnih 5000 marincev, kar pomeni, da v Washingtonu razmišljajo o dodatnih možnostih za to, da umirijo razmere na trgu nafte. Dodatne enote bi lahko sodelovale pri zaščiti komercialnih ladij, ki plujejo skozi Hormuško ožino.
Zakaj gre za hudo eskalacijo vojne?
Otok, ki leži v severnem delu Perzijskega zaliva, je ključen za iransko naftno industrijo, saj gre preko njega 90 odstotkov izvoza iranske nafte.
Uresničitev groženj o napadu na otok Harg in iranskem povračilnem ukrepu bi pomenila eno največjih geopolitičnih in gospodarskih kriz v sodobni zgodovini. Otok Harg je namreč "grlo" iranskega gospodarstva, Hormuška ožina pa "žila" svetovnega energetskega trga.
Napad na Harg ne bi bil le vojaški udarec. Gre za poskus popolne gospodarske ohromitve države. Uničenje terminalov na otoku bi Iranu čez noč odvzelo glavno sredstvo za financiranje države, vojske in uvoza osnovnih dobrin. Če bi bila uničena celotna naftna infrastruktura, vključno s ključnimi globokomorskimi privezi na otoku, bi Iran za sanacijo škode in vrnitev infrastrukture na raven pred napadi potreboval vsaj eno do tri leta, kar bi za državo pomenilo dolgotrajen gospodarski mrk.
Prav zato je ob grožnjah otoku Iran pripravljen na igro "vse ali nič", si pa je z zaprtjem Hormuške ožine in postavljanjem pogojev za varno plovbo, ki namerno sramotijo ZDA in Izrael, jamo deloma skopal sam. ZDA so namreč postavili v položaj, ko je "nič" že skoraj status quo. Bi se pa "obojestransko uničenje" naftne infrastrukture močno čutilo, predvsem pa se škoda ne bi sanirala čez noč. Naftni šok bi znal biti hujši od tistega leta 1973.