V mestu Antalja na jugu Turčije se v ponedeljek začenja 31. letna podnebna konferenca Združenih narodov (ZN), ki bo trajala dvanajst dni. V sredo in četrtek se je bo udeležilo več deset predsednikov vlad in držav. COP31 naj bi predvsem poudaril nujnost, da se čim manj preseže povečanje povprečne temperature 1,5 stopinje glede na predindustrijsko dobo. Zgodovinska pariška podnebna konferenca leta 2015 (COP21) se je zavezala, da temperatura na našem planetu ne bo presegla takšnega povečanja do leta 2100.
ZN so septembra v poročilu zapisali, da bo že v prihodnjih letih naš planet presegel povečanje za 1,5 stopinje. Oktobrsko poročilo programa ZN za okolje celo navaja, da bo po celo najbolj optimističnem scenariju do sredine stoletja povprečna temperatura zrasla za 1,7–1,8 stopinje Celzija. Kljub tem napovedim generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres poziva, naj države ne opustijo prizadevanj za omejitev emisij, ki povzročajo poplave, požare in druge naravne nesreče.
»Kljub vsem sprejetim mednarodnim dogovorom so se globalne emisije v zadnjih desetletjih povečevale, kar kaže na neuspeh tako kjotskega kot pariškega sporazuma,« je za Dnevnik povedala profesorica Lučka Kajfež Bogataj, velika poznavalka podnebne problematike. A pravi tudi, da bi moral COP31 ohraniti zaupanje v pariški sporazum in se dogovoriti o »konkretnih korakih za njegovo izvedbo, zlasti pri financiranju, prilagajanju, pravičnem prehodu in opuščanju fosilnih goriv«.
Gre za vprašanje preživetja majhnih otokov na Pacifiku. Že zdaj smo priče katastrofam, povezanim s segrevanjem ozračja. Letos je Nepal in Tibet prizadel podor ledenika s poplavami, ki so zahtevale več tisoč življenj. Tudi letošnja huda poletna vročina in suša v Evropi, kjer je bilo zato tudi veliko gozdnih požarov, je posledica podnebnih sprememb.
Največja tovrstna katastrofa je sedanji super el niño, eden najhujših podnebnih pojavov v dosedanji zgodovini. Začel se je razvijati junija, njegov vrhunec pa napovedujejo novembra in decembra. V Afriki, Indoneziji in Avstraliji naj bi povzročil suše, v Južni in Severni Ameriki pa poplave. Postavlja se vprašanje, ali se ne bodo zaradi vseh teh naravnih katastrof samo še povečale napetosti med državami, tako da bo mednarodno sodelovanje v boju proti podnebnim spremembam še težje kot doslej.
COP31 vodita veliki porabnici premoga
Prvič bosta podnebni konferenci predsedovali dve državi. Turčija bo uradno vodila konferenco, Avstralija pa pogajanja. Turčija nastopa kot most med severom in jugom, Avstralija pa kot glasnik pacifiških otokov in otočkov, ki jih dvig morske gladine najbolj ogroža. Obe sta se doslej izogibali zmanjšanju svoje velike porabe fosilnih energentov, ki največ prispevajo k segrevanju ozračja. Vendar namerava Turčija, ki kar 34 odstotkov elektrike proizvede s premogom, do leta 2040 za štirikrat povečati kapaciteto vetrnih in sončnih elektrarn. Avstralija, ki je ena največjih izvoznic premoga, pa ima tudi največ izpustov na prebivalca. Leta 2022 je premier postal laburist Anthony Albanese, ki je državo preusmeril v obnovljive vire energije. A še vedno dovoljuje nove projekte kopanja premoga in črpanja nafte.
V letošnji veliki energetski krizi zaradi vojne z Iranom se je pokazalo, da je večina držav preveč odvisnih od uvoza nafte in zemeljskega plina. Torej gre pri energetski tranziciji, ki je glavni del boja proti segrevanju ozračja, tudi za vprašanje energetske suverenosti in oskrbe. »Energetska varnost in podnebna varnost nista nasprotnici. Prevelika odvisnost od uvoženih fosilnih goriv pomeni hkrati geopolitično, gospodarsko in podnebno tveganje,« pravi Kajfež-Bogatajeva (daljši pogovor z njo bomo objavili v jutrišnjem Dnevniku).
V Ankari in Canberri si prizadevajo, da bi bil eden od ciljev COP31, da bi elektrika do leta 2035 predstavljala 35 odstotkov vse porabe energije (trenutno jo 23 odstotkov). Evropske države se zavzemajo za to, da bi šlo pri tem za čisto elektriko. Še vedno namreč največ elektrike proizvedejo termoelektrarne s premogom in plinom. EU uradno obravnava tudi jedrsko energijo kot zeleno, a s tem se več njenih članic ne strinja.
Kako je s financiranjem revnih držav?
Teme COP31 bodo še odpadki, oceani in morja, prehranska varnost, podnebno odporna mesta, zelena industrializacija, zaščita rastlinskih in živalskih vrst, preprečevanje izsuševanja in degradacije tal …
Ena najbolj problematičnih tem je financiranje revnih držav, ki so žrtev podnebnih sprememb, čeprav jih večinoma niso povzročile. Kot pravi Lučka Kajfež Bogataj, so bogate države doslej v državah v razvoju namenile veliko denarja za sončne elektrarne in čistejši promet, nekaj tudi za protipoplavno infrastrukturo in namakanje, zelo malo pa za uničene domove, izgubljena kmetijska zemljišča, infrastrukturo in kulturno dediščino.
COP31 bi lahko tudi poudaril pomen in vrednost znanosti. Na tak način bi tudi odgovoril na krizo v medvladnem odboru za podnebne spremembe, ki je organ ZN, katerega naloga je sinteza znanstvenih ugotovitev o podnebnih spremembah in njihovih posledicah ter o možnostih za boj proti njim. Odbor ima težave pri pisanju poročila, za katerega morajo dati soglasje vse države. Predvsem se proizvajalke nafte ne strinjajo z mnenjem strokovnjakov iz odbora, kje so možnosti za zmanjšanje izpustov. Tako da poročila najbrž ne bodo končali prihodnje leto, kot so načrtovali. Mednarodna podnebna pogajanja tako ne bodo imela uradne in posodobljene znanstvene podlage, kar bo upočasnilo zeleni prehod.