Predsednik črnogorske skupščine Andrija Mandić, član Nove srbske demokracije (NSD), je eden od številnih srbskih politikov v regiji, ki so se odzvali na smrt Ratka Mladića, vendar je edini, čigar funkcija je zaradi tega postala vprašljiva.
Zaradi Mandićevega sožalja Mladićevi družini je opozicijska Demokratska partija socialistov (DPS) zahtevala razrešitev predsednika parlamenta, izredna seja pa je sklicana za 24. september. Pobuda je tokrat zbrala podporo 38 od 81 poslancev, med njimi tudi predstavnikov vladajoče večine, poroča hrvaški Index.
Med podpisniki so namreč tudi poslanci bošnjaške in albanske narodne skupnosti, kar daje pobudi dodatno težo. Čeprav večina koalicijskih partnerjev Mandića še vedno podpira, izid glasovanja ni povsem gotov.
To sicer ni prvič, da Mandić s svojimi stališči, ki so pogosto bližje Beogradu kot Podgorici, povzroča napetosti. Njegova pobuda za resolucijo o Jasenovcu, ki je bila odgovor na resolucijo Združenih narodov o Srebrenici, je zaostrila odnose s Hrvaško, ki je zagrozila z blokado pristopnih pogajanj z Evropsko unijo. Na Hrvaškem je bil Mandić razglašen za nezaželeno osebo.
Glasovanje kot preizkus koalicije
Iz stranke DPS so sporočili, da je čas, da se stvari postavijo na svoje mesto in da se vidi, kdo je pripravljen »zaradi položaja in manjših privilegijev spregledati tudi to Mandićevo proticivilizacijsko dejanje«. V pobudi za razrešitev navajajo, da Mandićeva stališča poglabljajo družbene delitve, škodijo ugledu skupščine in mednarodni verodostojnosti Črne gore.
»Prvi mož skupščine države, ki si prizadeva postati naslednja članica Evropske unije, je dolžan spoštovati vrednote, na katerih temelji ustavni red Črne gore, spoštovati sodbe mednarodnih sodišč in gojiti kulturo spomina. Andrija Mandić je s svojim delovanjem dokazal, da dela nasprotno, zato je prišel čas, da se pred poslanci spet odpre vprašanje njegove politične odgovornosti,« poudarjajo v DPS.
Za razrešitev Mandića ni potrebna absolutna večina poslancev, temveč večina prisotnih na seji. Vladajoča koalicija bi lahko razpravo preprečila z nesklepčnostjo, če bi njeni poslanci sejo obstruirali. Vendar opozicija napoveduje, da bo v tem primeru postopek ponovila oktobra na redni seji.
Padec vlade ali nadzorovan spopad?
Črnogorski analitik Miloš Perović meni, da se je pobuda DPS razvila v resnejši preizkus, kot se je zdelo na začetku, še posebej ker je podporo razrešitvi napovedalo tudi šest poslancev vladajoče Bošnjaške stranke (BS). »Pobuda ni več zgolj vprašanje razrešitve funkcionarja. Postala je preizkus notranje kohezije parlamentarne večine in meja političnega kompromisa, na katerem ta večina temelji,« pravi Perović.
Podporo Mandiću so napovedali skoraj vsi poslanci Gibanja Evropa zdaj (PES) premierja Milojka Spajića in Demokrati. Perović opozarja, da odločitev Bošnjaške stranke kaže na razpoke v koaliciji. »Če bodo koalicijski partnerji po tem nadaljevali sodelovanje brez resnejšega političnega obračuna, bo to pomenilo, da so javna distanciranja od spornih potez namenjena predvsem ohranjanju videza načelnosti pred lastnimi volilci,« ocenjuje analitik.
Morebitna razrešitev Mandića bi verjetno vodila v vnovično presojo vladajoče koalicije in morda celo v padec vlade. V DPS verjamejo, da je »vsem jasno, da je to končna faza te parlamentarne večine«, kar ponazarjajo tudi z drugimi spori znotraj oblasti. Perović je previdnejši in meni, da to še ne pomeni neposredne napovedi padca vlade. Po njegovem mnenju Črno goro čaka obdobje nadzorovanega notranjega spora, v katerem bodo stranke na oblasti še naprej sodelovale zaradi skupnih interesov, hkrati pa krepile lastne politične položaje.
Pot v Evropsko unijo kot skupni cilj
Najmočnejši skupni interes, ki to heterogeno večino drži skupaj, je po Perovićevih besedah evropska agenda. A ko se bo Črna gora približevala koncu pogajanj z Brusljem, se bo odprlo vprašanje, kdo bo politično unovčil ta uspeh. Spajićev PES si bo prizadeval uspeh predstaviti kot lastno zaslugo, medtem ko bodo drugi partnerji poskušali ohraniti svojo identiteto.
»Zdi se mi, da Črna gora ni pred takojšnjim padcem vlade, temveč pred spremembo odnosov znotraj oblasti. Največje vprašanje za Spajića ni več, ali lahko danes zagotovi večino, temveč ali jo lahko ohrani dovolj funkcionalno, da do konca evropskega procesa obdrži politično kontrolo. Če vprašanje Mandića ne bo rešeno, se ga bomo spominjali ne kot vzrok krize, temveč kot enega prvih jasnih znakov, da je obstoječi politični dogovor začel pokati od znotraj,« zaključuje Perović.