Zgodovina odnosov med Rusijo in Ukrajino oziroma Rusi in Ukrajinci sega v srednjeveško vzhodnoslovansko državo Kijevska Rusija. Rusi radi omenjajo, da imata državi v njej skupne korenine in da gre za »en in isti narod«. A od tistih časov je preteklo mnogo vode in zgodilo se je marsikaj, kar je pripeljalo do dveh različnih jezikov in kultur. Nedvomno pa je sedanja napetost povezana z dogajanjem po padcu berlinskega zidu leta 1989, ki je pomenil začetek vrste »tektonskih« sprememb, ki še vedno pretresajo Ukrajino.
Ta je dve leti kasneje z razpadom Sovjetske zveze, katere del je bila, postala neodvisna. Prvega decembra 1991 se je na referendumu 90 odstotkov Ukrajincev izreklo za samostojno pot in izvolilo Leonida Kravčuka za svojega prvega predsednika. Takrat je Rusija skupaj z Belorusijo in Ukrajino ustanovila Skupnost neodvisnih držav (SND), ki je bila politični mehanizem za ohranitev ruskega vpliva v njenih nekdanjih članicah. Ukrajinski parlament tega sporazuma ni nikoli potrdil.
Oranžna revolucija 2004 po spornih volitvah
Potem ko se je Ukrajina otresla objema Sovjetske zveze, je naprej zapadla v gospodarski in socialni kaos. Med letoma 1991 in 1999 je njen BDP upadel za 60 odstotkov, inflacija je dosegala petmestne številke. V času, ko sta državo vodila Kravčuk in potem predsednik Leonid Kučma (1994–2005), so se razpasli organizirani kriminal, korupcija in izbruhi socialnih nemirov. Gospodarsko si je opomogla po letu 2000, ko je bila realna gospodarska rast v povprečju okoli sedem odstotkov na letni ravni.
Leta 2004 je bil na predsedniških volitvah za zmagovalca razglašen proruski kandidat Viktor Janukovič, ki je bil pred tem premier (2002–2005) in še prej guverner regije Doneck (1997–2002). Njegov tekmec za predsedniški položaj Viktor Juščenko je spodbudil množične proteste zaradi volilne prevare, ki so dobili ime »oranžna revolucija«. Protestniki so zahtevali razveljavitev izida glasovanja in sklic novih volitev, kar je ukrajinsko vrhovno sodišče na koncu tudi odobrilo.
Na novih volitvah je zmagal Juščenko, ki je državo vodil v obdobju 2005–2010. Med oranžno revolucijo pa je nenadoma resno zbolel. Zdravniki, ki so mu rešili življenje, so ugotovili, da je bil zastrupljen z dioksinom TCDD, sum atentata pa je padel na ruske tajne službe.
Moskva je v času predsedovanja Juščenka dvakrat prekinila dobavo plina. Leta 2008 je ameriški predsednik George Bush predlagal sprejetje Ukrajine in Gruzije v zvezo Nato, čemur sta nasprotovali Francija in Nemčija. Ruski predsednik Vladimir Putin je takrat jasno sporočil, da česa takega ne bo mirno sprejel.
Evromajdan po odločitvi za Rusijo
Leta 2006 je bil Janukovič ponovno izvoljen za predsednika vlade, a je njegov mandat trajal le do predčasnih parlamentarnih volitev septembra 2007, ko je premiersko mesto že tretjič zasedla prozahodno usmerjena političarka in poslovnica Julija Timošenko. Leta 2010 pa je Janukovič le postal predsednik države. Njegova protikandidatka Timošenkova, ki je bila tudi ena glavnih pobudnic oranžne revolucije, je bila oktobra 2011 obsojena na sedemletno zaporno kazen, ker naj bi kot premierka zlorabila položaj.
Marca 2012 se je Bruselj odločil odpreti vrata pridruženemu članstvu Ukrajine v EU, je pa za to postavil pogoj, da Timošenkovo izpustijo iz zapora, kar se ni zgodilo vse do leta 2014. Pogajanja z evropsko komisijo so zastala. Konec leta 2012 je EU spet izrazila pripravljenost za potrditev pridruženega članstva, a zahtevala reforme. Janukovič je sprva obljubil, da jih bo izpeljal, a je tudi pozval k rešitvi, da bi Ukrajina lahko bila del carinske unije z Rusijo, Belorusijo in Kazahstanom, kar je bilo za EU sporno, ker bi s pridruženim članstvom podpisala tudi prostotrgovinski sporazum.
Potem pa je premier Mikola Azarov konec novembra 2013 naznanil prekinitev pogajanj z Brusljem. Pet dni zatem je priznal, da je to storil na zahtevo Moskve, ki je v zameno Ukrajini ponudila nakup obveznic v višini petnajst milijard dolarjev in znatno nižjo ceno plina. Med Ukrajinci se je razplamtel upor, imenovan evromajdan. Ulice so preplavili protestniki, v spopadih s policijo je bilo ubitih 98 oseb, okoli 15.000 pa ranjenih. Parlament je 22. februarja 2014 Janukoviča odstavil, ker se je v času nemirov umaknil v Rusijo.
Priključitev Krima ob političnem vakuumu
Kremelj je izkoristil politični vakuum, ki je nastal v Kijevu, in mesec dni zatem prevzel vojaški nadzor nad Krimskim polotokom ter ga priključil Rusiji. Sočasno se je začela mobilizacija pripadnikov lokalnih (pro)ruskih vojaških enot na rudarskih območjih Donbasa. V Donecku in Lugansku sta bili ob uporu proti novim oblastem v Kijevu razglašeni »ljudski republiki« pod vodstvom lokalnih predstavnikov. Na predčasnih predsedniških volitvah maja 2014 je bil za predsednika Ukrajine izvoljen poslovnež in politik Petro Porošenko (2014–2019), ki je začel vojaško ofenzivo proti proruskim separatistom v obeh regijah na vzhodu Ukrajine. Leta 2015 so v Minsku dosegli drugi dogovor o poti iz krize ob posredovanju Francije in Nemčije, toda določil dogovora ni nobena stran izpolnila, premierje je bilo krhko. Februarja 2019 je ukrajinski parlament z veliko večino (334 od 385) potrdil spremembo ustave, kamor so zapisali, da je cilj članstvo v EU in Natu.
Ta teden je Putin obe samooklicani republiki na vzhodu Ukrajine priznal in v sredo sprožil vojno, rekoč, da ju bo zaščitil pred ukrajinsko vojsko. Toda namesto na Doneck in Lugansk je krenil – na prestolnico Kijev.
