Kako daleč je Korejski polotok? Kako blizu lahko postane? Čez noč? Se lahko jutri zbudimo v jedrski kataklizmi? Lahko s tvitom sprožiš vojno? Ali sta Trumpova grožnja z »ognjem in gnevom« ter Unovo »pazljivo načrtovanje napada na Gvam« zunanji manifestaciji resnične jedrske strategije 21. stoletja? Ali gre zgolj za nesrečno interakcijo dveh lunatikov? Kje so časi, ko so si države vzele čas, da so druga drugi vojno napovedale galantno, z diplomatsko noto, ki so jo veleposlaniki predali ad personam suverenu? Pri oceni stanja na Korejskem polotoku in širše na Daljnem vzhodu, Pacifiku in v Aziji standardni instrumentarij ocenjevanja geopolitične situacije ter njenega razvoja enostavno odpove. Največji geostrategi, politični analitiki in šlogarice iz kart so v istem položaju. Ne vedo. Njihove napovedi niso vredne piškavega oreha. Če si vojne ne želimo, če si je niti predstavljati ne moremo, to še ne pomeni, da je tudi ne bo. Na to nas v Mesečnikih vedno znova in znova opominja Christopher Clark. Naša generacija je preživela svojo mladost v času, ko je bila grožnja jedrske vojne realna, racionalna in zato tudi malo verjetna. Očitno prihaja čas, ko je jedrska vojna spet realna, vendar pa ne več racionalna, in zato, žal, dragi moji, bolj verjetna.
Vojno zvezd je na zahodu zamenjal raketni ščit
Četrt stoletja od konca hladne vojne je zadosten čas, da v dobršnem delu človeštva bledi spomin na obdobje realne in permanentne grožnje z jedrsko vojno oziroma da vse številnejša postaja generacija, ki s tem nima nobene osebne izkušnje in ki ima o tem zelo omejeno (če sploh kakšno) osebno vedenje. Kakšna je razlika med jedrskimi strategijami 20. stoletja in to sedanjo, ki jo lahko pogojno imenujemo strategija 21. stoletja? Prav te dni smo praznovali 72. obletnico ameriškega jedrskega napada na Hirošimo, ko je bila prvič in tudi zadnjič demonstrirana rušilna moč jedrskega orožja v dejanski vojni. Drugo svetovno vojno so ZDA končale kot edina jedrska sila. Sovjetska zveza jih je po nekaj letih dohitela in sledila je nora tekma v jedrskem oboroževanju, ki je pripeljala v absurdno situacijo, v kateri bi obe strani lahko nekajkrat uničili svet. »Strategija medsebojno zagotovljenega uničenja« (MAD) je zagotovila odvračalni efekt, ki je verjetnost dejanskega nuklearnega spopada zelo zmanjšal.
Sledilo je obdobje velikih strateških sporazumov med velesilama o nadzoru jedrskega potenciala in njegovem zmanjševanju na bolj razumne in obvladljive ravni. Med njima so bili vzpostavljeni »rdeči telefon« in drugi mehanizmi, ki so preprečili kar nekaj kritičnih situacij in nesreč. ZDA in Sovjetski zvezi so se v klubu jedrskih sil pridružile še Velika Britanija, Francija, Kitajska in Indija, nedeklarirano še Izrael ter Pakistan. Za preostale je klub zaprl vrata in vse do nedavnega uspešno odganjal vsiljivce, ki so želeli imeti jedrsko orožje, na primer Irak, Iran, Libija in Severna Koreja. Baje se je v nekem trenutku jugoslovanske zgodovine s to idejo zabaval tudi Tito. Še sreča, da je potem odkril neuvrščenost. Proti koncu milenija pride do spremembe z Reaganovo »vojno zvezd«, ki naj bi z raketno zaščito zagotovila ameriško preživetje in sovjetsko uničenje. To rundo oboroževalne tekme sovjetski sistem ekonomsko ni vzdržal in konec osemdesetih let pade berlinski zid, s čimer se hladna vojna konča. Z razpadom Sovjetske zveze se je jedrski potencial Ruske federacije radikalno zmanjšal, jedrsko orožje na ozemljih novonastalih držav v Ukrajini, Kazahstanu in Uzbekistanu pa je bilo, tudi s pomočjo ameriških dolarjev, uničeno. Nove države so se deklarirale kot države brez jedrskega orožja. Jedrska strategija ni bila več politična in varnostna prioriteta, arzenali na obeh straneh so se zmanjšali, stara sredstva so se uničevala, nova se ne razvijajo s prejšnjim tempom. Vojno zvezd je na zahodu zamenjal »raketni ščit«, ki naj bi bolj kot pred raketami Ruske federacije ščitil pred novimi grožnjami iz »krhkih držav na osi zla« – Libije, Iraka, Irana in Severne Koreje. Po slabih dveh desetletjih je kot realna grožnja ostala le še slednja.
Suicidni terorist
Teroristični napad 11. septembra 2001 je spremenil ZDA. Nedotakljivost njene nacionalne varnosti je bila demonstrativno poteptana na njenih najbolj svetih simbolih v New Yorku in Washingtonu. Teroristi so dokazali, da ZDA niso neranljive. Njihovo »kaznovanje« najprej v Afganistanu in nato še v Iraku se za ZDA ni moglo končati uspešno, kajti kaznovani niso bili glavni krivci, temveč najbolj prikladne žrtve. Nočna mora ZDA in drugih glavnih ciljev teroristov niso bili več državni jedrski arzenali, temveč tako imenovana »umazana bomba« – miniaturna jedrska bomba, ki bi jo nekako pretihotapili v državo in potem detonirali na najbolj ranljivem ali medijsko odmevnem kraju. Proti tej nevarnosti ne pomaga še tako velik in zastrašujoč atomski arzenal, kajti ti ljudje so pripravljeni umreti – in čim večji kot je pok, tem lepše zanje.
Kar nas pripelje do Severne Koreje. Njen voditelj, Kim Džong Un, je morda psihopat in diktator najslabše vrste, morda pa tudi ne. Morda ima jedrsko bombo za zavarovalno polico, da ne bi doživel usode Gadafija, ki se je nekaj let pred arabsko pomladjo odpovedal jedrskemu programu. Vemo, kako sta končala on in njegova država. Kakšna je sploh lahko današnja jedrska strategija ZDA zoper državo, ki se obnaša, kot da je suiciden terorist? »Preventivni udar«? Tako lahko eliminiraš posamezne teroriste ali teroristične skupine (in pri tem vkalkuliraš nekaj »postranske civilne škode«), ne moreš pa preventivno kar zradirati celotne države, še zlasti če ima lunatičnega voditelja. »Povračilni udar«? Če bi, denimo, Severna Koreja zares izstrelila rakete z jedrsko konico na Gvam ali kam drugam na ameriško ozemlje, kako določiti »velikost« kazni? In kdo jo določi? Predsednik osebno, ameriški kongres? Kaj pa če bi bil jedrski napad usmerjen na Južno Korejo ali Japonsko, kakšen bi bil takrat ameriški odgovor? Tudi jedrski? Bi o tem odločale ZDA same ali bi o velikosti »kazni« povprašale azijske žrtve? In pri tem se sploh še nismo dotaknili še bolj zagonetnega vprašanja, ki se nanaša na reakcije neposrednih sosed in azijskih velikanov Kitajske in Ruske federacije. Bi Indija na južnem krilu poskušala izkoristiti ugoden trenutek za urejanje meje na Himalaji? Ali bi preostale jedrske sile lahko ostale zunaj konflikta in po kakšni ceni?
Kar nas pripelje do temeljnega vprašanja: ali je lahko sodobna jedrska vojna omejena? Takšne teorije so že obstajale, vendar ali so še vedno aktualne in realne? Poglejmo še z druge plati – korejske. Kot vsako jedrsko orožje tudi korejsko najbolje deluje, dokler se ne uporabi, dokler predstavlja zgolj grožnjo, sredstvo odvračanja. Koliko objektivne škode (žrtev, uničenja) bi z omejenimi kapacitetami in relativno rudimentarno raketno tehnologijo takšen napad dejansko povzročil? Glede na količino in sofisticiranost ameriškega orožja bi lahko dejali, da ne kaj dosti. Že verjetnost, da bi takšna raketa lahko prebila protiraketni ščit, je bore majhna. Kakorkoli obrnemo, gre za jedrskega Davida zoper jedrskega Goljata. Vendar pa že sama misel, da se nadenj nekdo lahko spravi in da se upa spraviti, Goljata spravlja ob zdravo pamet.
Na obletnici Hirošime smo te dni poslušali zahteve po svetu brez jedrskega orožja. Pred poletjem je bila v New Yorku v Združenih narodih ponovno predložena resolucija o tej temi. Za članice Nata se takšna politika oziroma drža baje ne spodobi, zato jih je večina ostala ob strani. Slovenija se je sramežljivo poskušala priključiti pobudi, še ko je bila v Natu samo partnerica, pa jih je od Američanov dobila po prstih. Zdaj je bila bolj poslušna, medtem ko je ena najbolj proameriških zaveznic, Nizozemska, v New Yorku glasovala za resolucijo. Svet se spreminja, tako ali drugače. Vse velike vojne strategije, od Sun Cuja do Clausewitza, nas učijo, da ima vsaka vojna cilj in ceno, ki jo je racionalna politika pripravljena plačati za dosego cilja ali obrambo. Sedanji zaostritvi na Korejskem polotoku in širše v regiji ne znamo prav določiti ne cilja ne cene. Kar pomeni, da ne gre za vojno nevarnost. Gre za čisto norost.
