Nogometno rivalstvo med Argentino in Anglijo, ki sta se v brcanju žoge pomerili štirinajstkrat, je eno od najbolj srditih rivalstev. Celo na prijateljskih tekmah je ozračje med navijači vedno sovražno in prinaša incidente, čeprav so Britanci tisti, ki so Argentince, kot mnoge druge, naučili igrati nogomet, saj je v drugi polovici devetnajstega stoletja v Buenos Airesu živela velika britanska skupnost (štela je okoli 10.000 ljudi). »Oče« argentinskega nogometa je bil Škot, učitelj Alexander Watson Hutton, ki je leta 1898 ustanovil prvi argentinski nogometni klub Alumni. Ta je kar dvaindvajsetkrat osvojil naslov argentinskih prvakov (vse do leta 1913, ko so ga razpustili).
Ne vojna ne referendum nista rešila spora
Argentinski zunanji minister Pablo Quirno je na predvečer petnajste tekme med državnima reprezentancama, ki bo danes v Atlanti, dramatično povečal napetost, ker je oživel dolgoletni spor med državama o skupini otokov v južnem Atlantiku, ki je leta 1982 sprožil 74 dni trajajočo vojno, v kateri je umrlo 649 argentinskih in 255 britanskih vojakov. Umrli so tudi trije prebivalci otokov. Quirno je prebivalce otokov (po zadnjem štetju iz leta 2021 jih je 1664, približno toliko, od 1500 do 1700, pa je po vojni na otokih tudi britanskih vojakov) v eseju, ki ga je objavil v vodilnem argentinskem konservativnem časopisu La Nacion, razglasil za »umetno vsajeno« prebivalstvo in od Britanije zahteval pogajanja o vrnitvi otokov Argentini. Napisal je, da je bil referendum leta 2013, na katerem je 99,8 odstotka (1513) prebivalcev glasovalo za to, da ostanejo »čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva« (proti jih je bilo samo pet, 132 pa jih ni glasovalo), enostransko razpisan in nezakonit. »Ne smemo se pusti ujeti v referendumsko past. Čas ne more spremeniti nezakonite okupacije v suverenost. In ne bo razdelil ozemeljske enotnosti argentinske republike.« Poudaril je tudi, da ne referendum ne vojna nista razrešila spora o tem otočju, o katerega suverenosti »ne bi smela odločati umetno vsajena populacija okupacijske sile«. Zelo poetično je pripisal: »Svoje zahteve ne bomo opustili, se ji odrekli ali jo pozabili. Ti otoki so zgodovina, ozemlje, morje, spomin in usoda. So obljuba med generacijami, glas naroda, ki zna čakati in zahtevati, ne da bi se vdal.«
Trumpova maščevalnost
Aktualna argentinska vlada je na novo sprožila razpravo o suverenosti otokov letos spomladi, ko je prišlo na dan, da utegne Trumpova administracija spremeniti dolgoletno ameriško stališče do Falklandskih otokov, ki je bilo naklonjeno Britaniji oziroma njeni suverenosti nad otoki. To je razkril zaupni dokument ameriškega obrabnega ministrstva, po katerem je bilo mogoče sklepati, da hoče maščevalni Trump kaznovati Britanijo, ker ta ni hotela sodelovati v izraelsko-ameriški vojni z Iranom. Argentinski predsednik Javier Milei ni samo oboževalec Elvisa Presleyja, čigar pričesko posnema, ampak tudi Trumpov oboževalec in politični somišljenik. Takrat je dejal, da so Malvinski otoki bili, so in bodo vedno argentinski. In kam naj bi šli prebivalci otokov, ki so britanski državljani? Na to vprašanje je odgovorila argentinska podpredsednica Victoria Villarruel: »Vsi Britanci, ki živijo na otokih, bi se morali vrniti v Anglijo.« Argentina trdi, da so otoki, ki so od njenih obal oddaljeni samo 349, od britanskih pa 12.860 kilometrov, njeni že od začetka devetnajstega stoletja. Britanija si jih je prisvojila leta 1833, ko je izgnala še zadnjo peščico argentinskih naseljencev.
Domoljubna vojna?
Falklandska vojna, ki je nista uradno objavili ne Argentina ne Britanija, se je sicer začela 2. aprila 1982, ko je tedanja vladajoča argentinska hunta sprožila invazijo na otoke, ki so bili pod njenim nadzorom dan kasneje. Že 5. aprila je tedanja britanska konservativna premierka Margaret Thatcher proti otokom poslala kar 43 bojnih ladij, med njimi dve letalonosilki, in 25.948 vojakov. Na Falklandskih otokih jih je čakalo več kot 10.000 argentinskih vojakov, ki pa so bili večinoma neizurjeni obvezniki. Tedanja ameriška administracija Ronalda Reagana, ki je bil najmanj oboževalec železne lady Thatcher, je Britaniji v okviru Nata ponujala logistično, raketno, obveščevalno in drugo podporo. Argentinski vojaki so se vdali 74 dni po invaziji, 20. junija 1982. Britanci so jih zajeli 11.400 in vse vrnili Argentini. Argentinska vojaška hunta, ki je sprožila invazijo, da bi z domoljubnostjo utrdila svoj položaj, je samo leto kasneje (1983) morala prepustiti oblast civilni vladi, Thatcherjeva, ki ji je pred vojno slabo kazalo, pa je to leto, zahvaljujoč tej »domoljubni« vojni, zmagala na volitvah.