Glede na letno poročilo londonskega svetovalnega podjetja Henley & Partners v Milanu na vsakih dvanajst prebivalcev živi en milijonar. To je več kot v New Yorku, (kjer je razmerje ena proti 22), Londonu (ena proti 41) ali Rimu (1 proti 54).
Samo v letu 2025 se je v Italijo preselilo okoli 3600 novih milijonarjev, večina med njimi prav v Milano. Po poročanju rimskega dnevnika La Repubblica so s seboj prinesli likvidna sredstva v skupni vrednosti približno 20,7 milijarde evrov. Med prebivalci Milana je kar 182 takšnih, katerih premoženje je višje od 100 milijonov evrov.
Poznavalci privlačnost Milana pripisujejo več dejavnikom, predvsem ugodni davčni politiki, ki vključuje štiriodstotni davek na dediščino, pa tudi visoki kakovosti življenja. Visoka koncentracija premožnih prebivalcev dviguje cene nepremičnin in storitev, po drugi strani pa naj bi bilo med priseljenimi bogataši tudi veliko podjetnikov, ki v mestu in okolici ustanavljajo nova podjetja ter ustvarjajo delovna mesta.
Načrtno vabljenje bogatašev
Od leta 2017 v Italiji velja tako imenovano »pravilo CR7«, poimenovano po nogometnem zvezdniku Cristianu Ronaldu. Ta posebni davčni model omogoča osebam, ki preselijo svoje prebivališče v Italijo, da za obdobje 15 let plačujejo pavšalni davek v višini 200.000 evrov letno na vse dohodke, ustvarjene v tujini. To vključuje obresti, dividende, kapitalske dobičke, dediščine ali darila, če so nastali zunaj Italije, medtem ko za dohodke iz italijanskih virov veljajo običajne davčne stopnje.
Kritiki v tem vidijo davčni damping znotraj EU in menijo, da ukrep privablja predvsem premožne upokojene menedžerje, ki raje uživajo v Italiji, kot pa ustvarjajo nove inovacije. Po njihovem mnenju takšni priseljenci bolj spodbujajo rast cen luksuznih dobrin kot pa razvoj gospodarstva, piše Kurier.