Zahodnoevropske države, predvsem Združeno kraljestvo, pospešeno preučujejo možnosti za zunanje izvajanje svoje migracijske politike tudi v naši soseščini oziroma, kot tam pravijo, na območju zahodnega Balkana. Regija, ki ostaja zunaj pravnega okvira Evropske unije, se vse pogosteje omenja kot potencialno vozlišče za sprejem zavrnjenih prosilcev za azil. Načrti vpletenih vlad pa sprožajo burne notranjepolitične razprave in strah pred spremembo regije v zbirni center Evrope, je poročal Deutsche Welle.
Po dokončni opustitvi kontroverznega britanskega načrta o deportacijah v Ruando – ki je padel v vodo po odločitvi vrhovnega sodišča in zamenjavi vlade pod vodstvom Keira Starmerja – London išče nove alternativne lokacije. Konec lanskega leta so britanski mediji poročali, da želi Združeno kraljestvo s finančnimi spodbudami prepričati države, kot so Severna Makedonija, Bosna in Hercegovina ter Kosovo, da na svojem ozemlju vzpostavijo tako imenovane centre za vračanje.
Kot še poroča Deutsche Welle, so poročila o britanskih načrtih v regiji naletela na mešane, večinoma burne odzive. V Severni Makedoniji je vprašanje sprožilo močan pritisk javnosti in opozicije. Makedonski premier Hristijan Mickoski je bil decembra lani prisiljen ostro zanikati obstoj kakršnega koli dogovora. »Dokler sem premier, ne bo postavljen niti en taboriščni center za nezakonite migrante,« je dejal in britanska medijska poročila označil za špekulacije.
Po dostopnih informacijah je podobne predloge gladko zavrnila tudi Bosna in Hercegovina.
Nasprotno pa na Kosovu vlada premierja Albina Kurtija kaže precejšnjo mero odprtosti za sodelovanje z Londonom, predvsem v zameno za varnostna jamstva in politično podporo. Priština ima na tem področju že izkušnje. Leta 2021 je država začasno sprejela približno 1900 afganistanskih beguncev, kasneje pa je z Dansko sklenila sporazum, po katerem slednja najema do 300 zaporniških mest na Kosovu za prestajanje kazni tujih državljanov pred njihovo deportacijo.
Politični analitiki opozarjajo, da usmeritev zahodne Evrope proti Balkanu ni naključna. Medtem ko Zahod išče rešitve za strožji nadzor nad mejami, balkanske države nujno potrebujejo varnostno sodelovanje in želijo dokazati svojo zanesljivost mednarodnim partnerjem. Ker regija formalno ni del evropskega azilnega sistema, je prenos bremena pravno bistveno bolj enostaven.