Razprave o priznanju ali pa nepriznanju Palestine so v slovenskem političnem prostoru predimenzionirane, politika mu daje večji pomen, kot ga priznanje objektivno ima.
Slovenija pa ob svoji »samostojni« zunanji politiki namerno ali pa nenamerno pozablja na problematiko Zahodne Sahare, to je leta 1976 razglašene samostojnosti in neodvisnosti Saharske arabske demokratične republike. V nasprotju s Palestino ima to ozemlje, ki ga je resda večji del zasedel Maroko in je tudi naseljeno z maroškimi priseljenci, delujoče državne institucije in prebivalstvo. Večina prebivalstva je razseljena v petih begunskih taboriščih na jugozahodu Alžirije ali pa marginalizirana, diskriminirana in zatirana pod maroško okupacijo.
Obstajajo podobnosti med palestinskim in saharskim vprašanjem, obe ljudstvi se denimo borita za svoje legitimne pravice. Je pa saharsko vprašanje enostavnejše. Gre za vprašanje dekolonizacije, njeno ozemlje je geografsko jasno in vse resolucije ZN podpirajo pravico do samoodločbe.
Saharci so ogorčeni zaradi navidezne nevidnosti Zahodne Sahare v mednarodnih političnih in medijskih krogih in se pritožujejo zaradi neupoštevanja neodtujljive pravice do samoodločbe v skladu z nalogami in dolgoletnimi pozivi ZN h končanju dekolonizacije te nekdanje španske kolonije oziroma province. O dogodkih, kot so protesti Saharcev v letu 2010, ki jih je globalni intelektualec Noam Chomsky označil za začetek vala arabskih vstaj, in močno deževje in poplave, ki so uničili okoli 17.000 domov in zalog hrane za približno 85.000 saharskih beguncev v oktobru 2015, je še vedno malo znanega. Morda je izjema gladovna stavka Aminetou Haidar, saharske aktivistke za človekove pravice leta 2009, ki je privedla do posredovanja ZDA in ki se je končala tako, da se je imenovana lahko vrnila domov, v od Maroka okupirano Zahodno Saharo, maroška oblast pa je preklicala njen izgon.
Ena najhujših kršitev človekovih pravic na svetu
Saharci, ki so ostali pod maroško okupacijo, doživljajo eno najhujših kršitev človekovih pravic na svetu. Podvrženi so institucionalizirani rasni diskriminaciji, ki po merilih ZN ustreza apartheidu. Izganjajo jih iz njihovih domov ter prepuščajo revščini in nasilju. Težko bi našli saharsko družino, ki ji maroški režim ni zaprl ali ubil vsaj enega člana družine. Aretacije in zaporne kazni za prestopke, kot so pogovor s tujcem ali posedovanje česarkoli, povezanega s Polisariom (Gibanje za osvoboditev Rdeče doline in Zlate reke, ki je nastalo 10. maja 1973), so vsakodnevna praksa.
Poseben primer so izginotja oseb kot prevladujoč vzorec zapiranja ljudi. Takšnih, o katerih ni nikakršnih podatkov, je vsaj tisoč. Saharci se v svoji deželi soočajo s sistematično diskriminacijo na področju izobraževanja, zdravstvene oskrbe in ekonomskih možnosti. Marginalizacija se stopnjuje z intenzivnim priseljevanjem Maročanov, ki ga obilno sponzorira država s premišljeno politiko ugodnih kreditov in davčnih olajšav.
Slovenija s svojo nenačelnostjo podpira maroško politiko okupacije in apartheida. S takšnim ravnanjem pasivno sodeluje pri kršitvah mednarodnega prava, ki jih izvaja Maroko. Z zanikanjem tako pomembnega vprašanja mednarodnega prava in pravičnosti si Slovenija v mednarodnem prostoru ne gradi ugleda, temveč kaže hlapčevsko, nesposobno in nekonsistentno zunanjo politiko.
Zahodna Sahara je redko poseljena; kot pove že njeno ime, leži na zahodni strani afriške celine in meji na Atlantski ocean, Maroko, Mavretanijo in Alžirijo. Kolonialna doba se je začela šele leta 1884, ko je Španija po berlinskem kongresu razglasila protektorat nad področjem Río de Oro in šele takrat ustanovila prve naselbine. V izdihljajih frankističnega režima leta 1975 se je Španija odrekla ozemlju, ne pa ekonomskemu izkoriščanju njegovih naravnih bogastev. Priložnosti se nista odrekla tudi Maroko in Mavretanija, ki sta trdila, da gre za njuna zgodovinska ozemlja. Pokojni maroški kralj Hasan II. je od nekdaj želel razširiti meje svoje kraljevine, Mavretanija pa je prav zaradi njegovih ambicij delno zasedbo videla zgolj kot tamponsko območje pred nadaljnjo maroško ekspanzionistično politiko.
Španija je konec leta 1975 z Marokom in Mavretanijo sklenila tajni sporazum, na podlagi katerega je Maroko zavzel dve tretjini Zahodne Sahare, Mavretanija pa južni del, od koder se je po več vojaških porazih proti Polisariu umaknila leta 1979.
V letu 1975 je pokojni maroški kralj Hasan II. na severna in atlantska območja Sahare začel naseljevati na tisoče Maročanov. Tako se je 6. oktobra 1975 z juga Maroka proti Zahodni Sahari začel tako imenovani »zeleni pohod«, v katerem je približno 350.000 civilistov, delavcev in kmetov, ki jih je spremljalo okoli 20.000 maroških vojakov, opazno spremenila demografske značilnosti tega redko poseljenega ozemlja. Španska vojska si ni želela konflikta z Marokom in se je raje umaknila. »Zeleni pohod« je Varnostni svet ZN obsodil, a se Maroko na obsodbe ni oziral, saj je imel podporo v ameriški administraciji. Ob tem gre tudi za zgodovinsko prijateljstvo, saj je Maroko prva država, ki je priznala neodvisnost ZDA.
Maroko je leta 1981 sicer načeloma privolil v izvedbo referenduma na zasedenih ozemljih. Aprila 1991 pa je Varnostni svet ZN ustanovil misijo ZN za referendum v Zahodni Sahari z mandatom, da nadzira premirje in organizira referendum, na katerem se bodo prebivalci Zahodne Sahare odločali med samostojnostjo in integracijo z Marokom. Gre za edino misijo ZN, ki nima pristojnosti spremljanja razmer na področju varstva človekovih pravic, o čemer odločajo članice Varnostnega sveta OZN. Francija je tista, ki ob vsakokratnem predlogu razširitve pristojnosti blokira pobude.
Houstonski dogovor iz leta 1997, katerega snovatelj je bil nekdanji ameriški državni sekretar James Baker, je v petih letih predvideval izvedbo referenduma o samostojnosti, integraciji Maroku ali avtonomiji, a njegova izvedba zaradi maroške obstrukcije ni bila realizirana. Po Bakerjevem odstopu leta 2004 je kralj Mohamed VI. nepreklicno odstopil od referenduma. Največ, kar ponuja Saharcem, je slabo definirana avtonomija pod maroško suverenostjo. Le-ta pa je za Polisario nesprejemljiva, saj si želi izvedbo referenduma, na katerem bi Saharci lahko sami odločali o svoji prihodnosti.
Španski časnik El País je navedel, da sta zasedba Zahodne Sahare in vzdrževanje 360.000 vojakov Maroko od okupacije leta 1975 do zdaj stala več kot 95 milijard dolarjev. V to oceno niso všteti stroški civilne maroške uprave, ki znašajo dodatnih 25 milijard dolarjev. Gre za naložbe, ki nimajo nič opraviti z ekonomsko ali socialno logiko, upoštevajoč izdatke, ki ovirajo gospodarski razvoj Maroka. Finančni izdatki so še večji, če upoštevamo vse ugodnosti, ki jih maroška država namenja naseljencem, pripravljenim živeti in delati na zasedenih ozemljih. Gre za finančne dodatke k plačam in za pomoč v osnovnih živilih.
Zid in milijoni min
Maroko je med avgustom 1980 in aprilom 1987 zgradil 2720 kilometrov dolg zid oziroma nasip, ki ločuje ozemlja pod njegovim nadzorom od skoraj nenaseljene osvobojene puščavske notranjosti pod nadzorom Polisaria. Zid je obdan z žico, strojničnimi gnezdi in več milijoni min, s čimer bi Maroko Polisariu otežil morebiten napad in zaščitil bogata nahajališča fosfatov, ki jih izkorišča. To je največji vojaški obrambni zid na svetu. Ozek pas med zidom varuje kar 60.000 maroških vojakov in vzdrževanje te vojaške obrambe ocenjujejo na milijon evrov dnevno.
Maroko grobo krši tudi pravice svojih državljanov in je eden največjih »izvoznikov« radikalnega islama. Kot tak pomeni potencialno krizno žarišče tudi zaradi vse več socialnih, ekonomskih in medetničnih težav, čeprav se sicer predstavlja kot politično stabilen partner EU v boju proti terorizmu in radikalnemu islamizmu.
Neodvisno in suvereno Saharsko arabsko demokratično republiko (SADR) je nekdanja Jugoslavija priznala in bila tako poleg Albanije edina evropska država, ki je to storila. SADR danes priznava 47 suverenih držav, 37 držav pa je priznanje preklicalo oziroma zamrznilo, zaradi bodisi političnih bodisi gospodarskih pritiskov Maroka ali pa Španije, Francije in ZDA. SADR je od leta 1984 tudi polnopravna članica Afriške unije. Parlamenti Avstralije, Brazilije in Švedske so svoje vlade pozvali k priznanju suverenosti in neodvisnosti. Maroške oblasti so zaradi napovedanih švedskih diplomatskih aktivnosti zamrznile izdajo dovoljenja za odprtje prvega Ikeinega trgovskega centra v Maroku. Ko je Švedska januarja 2016 napovedala, da SADR ne bo priznala, je bilo dovoljenje izdano. Nobena država na svetu, z izjemo Sudana, pa uradno ne priznava maroške zasedbe Zahodne Sahare.
Države članice Afriške unije so lani na svojem zasedanju Maroko sprejele med svoje člane in tako se je v vrste te unije vrnil po več kot tridesetletni odsotnosti. Leta 1984 je namreč zapustil predhodnico Afriške unije, Organizacijo afriške enotnosti. To je storil protestno, ker je organizacija priznala neodvisnost SADR. Afriška unija je Maroko ponovno sprejela pod pogojem, da ta sprejme mednarodno priznane meje Zahodne Sahare. Poleg Južnoafriške republike sta pridružitvi Maroka najbolj nasprotovala Alžirija in Zimbabve, predvsem zaradi maroške okupacije Zahodne Sahare.
Trpljenje Saharcev doslej ni bilo tema slovenske zunanje politike. Na vse strahote in zločine na tem območju se je, sledeč navodilom iz ZDA, zlasti pa iz Francije, slovenska država doslej odzivala zelo zadržano. Temeljne človekove pravice, pravice naroda do samoodločbe, Slovenija drugim narodom nikakor ne sme in ne more odrekati. Pregovorna pragmatičnost naše zunanje politike bi bila v tem primeru potrditev nenačelnosti in neverodostojnosti.
Adut slovenske zunanje politike bi lahko bili nekateri vidiki razumevanja sveta, ki jih drugi ne poznajo. Žal so nas glede tega mnogi prehiteli. To je najbolje razvidno iz primera Slovaške, ki se je uspešno plasirala v mednarodnih misijah na Balkanu. Spomnite se Miroslava Lajčeka v Bosni in Hercegovini ter Črni gori. Tu ni šlo za naključje, ampak za dobro premišljeno zunanjepolitično strategijo. Po drugi strani pa zavračamo vse znanje, povezave in ugodnosti, ki smo jih imeli.
Če bi Slovenija priznala neodvisnost in suverenost Zahodne Sahare, bi bilo to zanjo dobro tako s pragmatičnih, zunanjepolitičnih in gospodarskih vidikov kot z vidika spoštovanja pravice do samoodločbe in spoštovanja človekovih pravic nasploh. Slovenija bi pridobila ugled v večini afriških in latinskoameriških držav in pokazala svojo pokončnost v Evropski uniji in širše v Evropi. Gospodarsko sodelovanja s Francijo in ZDA, največjima maroškima zaveznicama, pa ne bi bilo ogroženo, saj ekonomska politika razmišlja drugače in bolj pragmatično od siceršnje politike. Tudi Francija spoznava in prepoznava pomembnost Alžirije in njeno gospodarsko ter politično renesanso. Zadnja politična nesoglasja med državama pa nakazujejo tudi drugačno zunanjepolitično stališče Francije glede Zahodne Sahare.
Diplomatsko govoričenje Evropske unije
Pri problematiki Zahodne Sahare še posebej izstopa dejstvo, da je meddržavno sodišče v Haagu 16. oktobra 1975 podalo svetovalno mnenje v primeru Zahodne Sahare, ki nedvoumno kaže na njeno neodtujljivo pravico do samoodločbe, kar podpira tudi množica resolucij Varnostnega sveta ZN o podpori referendumu v Zahodni Sahari. Ob vsej načelni podpori ZN pa trenutno stanje poraja vprašanje, kakšen pomen ima podpora ZN kot organizacije, če so velesile, kot so Združene države Amerike, Francija in Španija, ravnodušne do legitimne pravice saharskega naroda do samoodločbe ali tej celo nasprotujejo.
Dekolonizacija Zahodne Sahare je namreč stalnica na dnevnem redu ZN od leta 1963, ko je Generalna skupščina ZN ozemlja Zahodne Sahare označila za nesamoupravna, ki jih je treba dekolonizirati. Prav tako so bila ta ozemlja označena kot ena izmed najbolj spornih, dolgotrajnih ter očitnih primerov dekolonizacije in kot ozemlja, ki imajo pravico do samoodločbe, saj so tako Generalna skupščina ZN in Varnostni svet ZN kot Meddržavno sodišče saharskemu ljudstvu priznali neodtujljivo pravico do referenduma o samoodločbi.
Konflikt v Zahodni Sahari in dejstvo okupacije zadevata tudi več regionalnih mednarodnih organizacij. Medtem ko se je Afriška unija postavila na stran pravice Saharcev, igrata dve drugi regionalni organizaciji, Arabska liga in EU, nečastno vlogo. Prva je na podlagi politične preračunljivosti podprla maroško zahtevo po ozemljih Zahodne Sahare, EU pa ima v procesu ambivalentno, celo shizofreno in v odnosu do Saharcev izjemno problematično vlogo. Evropska unija sicer poziva k spoštovanju človekovih pravic in spoštovanju resolucij OZN, z vsebinsko praznimi izjavami, v katerih zapisuje, da EU podpira OZN v njenih naporih in obe strani opogumlja za doseganje pravične in trajne politične rešitve, kar naj bi pripeljalo do izvedbe referenduma o samoodločbi skladno z resolucijami Varnostnega sveta ZN.
Takšna pozicija Evropske unije je seveda sprenevedanje brez primere. Maroko že desetletja preprečuje izvedbo referenduma, naseljuje svoje prebivalstvo na okupiranih ozemljih, ropa in izkorišča naravna bogastva ter onemogoča vsakršen napredek pri ureditvi statusa Zahodne Sahare. Namesto da bi priznala pravico do neodvisnosti in polno suverenost Zahodne Sahare, EU raje diplomatsko govoriči in drzno poziva obe strani, da se vzdržita nasilja in spoštujeta človekove pravice. Zakaj ne poziv zgolj Maroku, ki od obeh vpletenih strani edini izvaja nasilje in krši osnovne standarde človekovih pravic na zasedenih ozemljih? Bržkone zato, ker EU nima poguma, da bi v tem sporu odigrala častno in pravično vlogo. Tragična usoda Zahodne Sahare je več kot očiten dokaz neuspeha civiliziranosti človeške skupnosti.
Republika Slovenija v deklaraciji o zunanji politiki izraža podporo pravici narodov do samoodločbe in se zavzema za celovito spoštovanje človekovih pravic ter odklanja vsakršno uporabo sile. Žal le na deklarativni ravni. Pravilno je, da slovenska politika nasprotuje nasilju, z medsebojnim nepriznavanjem pravice do samoodločbe pa odnosi ne morejo biti urejeni. Tudi naša država bi morala vzpostaviti neposreden diplomatski odnos z vlado SADR.
Samuel Žbogar, minister za zunanje zadeve v vladi Boruta Pahorja, je na srečanju z veleposlanikom Maroka na Dunaju 30. avgusta 2010 temu povedal, da vlada ni prejela prošnje za odprtje predstavništva Polisaria v Ljubljani, in zagotovil, da če bo prošnjo prejela, Vlada RS nanjo ne bo odgovorila in ne bo nikoli priznala neodvisnosti SADR. Sicer pa je v svojih javnih nastopih večkrat poudaril, da Slovenija priznava pravico narodov do samoodločbe in tako tudi pravico zahodnosaharskega prebivalstva, da se samo odloči, kako želi živeti. »Obžalujemo, da proces, ki poteka v okviru OZN že desetletja in ki naj bi vodil do referenduma, do tega še ni pripeljal,« je na seji odbora za zunanjo politiko dejal Žbogar in napovedal, da bodo pri zavzetju stališča glede novega ribiškega sporazuma med EU in Marokom izhajali iz stališč glede pravice Zahodne Sahare do samoodločbe. Biser vsega pa je bila nedvomna izjava visoke funkcionarke na MZZ v času Žbogarjevega ministrovanja, ko je na eni izmed sej odbora DZ za zunanjo politiko Polisario poimenovala kot bandite, česar si ne privoščijo niti francoski ali ameriški diplomati.
Slovenska politika in gospodarstvo ohranjata tesne stike in krepita zavezništvo z Marokom, ko pa so v preteklosti Slovenijo obiskali vidni predstavniki Polisaria, nikogar izmed njih ni sprejel nobeden od etabliranih politikov, niti vidnejši predstavnik države, z izjemo leta 1999, ko je predstavnika Polisaria na Dunaju sprejel Borut Pahor, takrat predsednik ZLSD. Žal v pogovoru izrečenih obljub ni nikoli realiziral.
Sodišče Evropske unije je 27. februarja 2018 razsodilo, da se ribiški sporazum, ki ga je Evropska unija sklenila s Kraljevino Maroko, na ozemlju Zahodne Sahare in v njenih vodah ne sme izvajati. Sporazum med EU in Marokom se je namreč nanašal tudi na z ribami izjemno bogate ozemeljske vode Zahodne Sahare, s čimer je EU de facto priznala maroško suverenost na tem ozemlju, čeprav so ZN leta 2002 jasno ugotovili, da mora vsaka gospodarska dejavnost na zasedenih ozemljih izpolniti dva pogoja, da bi bila legalna: dogovorjena mora biti s predstavniki Saharcev in koristiti mora prebivalcem tega ozemlja.
Sodišče Evropske unije je tako sledilo svoji odločitvi iz leta 2016, ko je razsodilo, da se sporazum med EU in Marokom o pridružitvi in liberalizaciji ne sme izvajati na območju Zahodne Sahare, saj bi implementacija ribiškega sporazuma med EU in Marokom pomenila kršitev mednarodnega prava, posebej pravice Saharcev do samoodločbe. Žal so v večini glasovanj člani evropskega parlamenta iz Slovenije podpirali različne sporazume med EU in Marokom na škodo Saharcev. Eden od evroposlancev sicer ves čas podpira Polisario v njegovih prizadevanjih, a ne brezpogojno.
Znano je, da Maroko namenja lobiranju precejšnja sredstva. Ob tem se poraja vprašanje, ali se je oziroma ali se še bo kdo od slovenskih političnih akterjev v zameno za blokado vprašanja Zahodne Sahare tako doma kot v mednarodnih institucijah finančno ali kako drugače okoristil? Maroko v zameno za podporo namreč ponuja plačilo šolnin otrokom, letovanja v prestižnih letoviščih v Maroku, srečanje s kraljem itd.
*Bolje je biti pokopan kot pozabljen. (saharski pregovor)
