»Jeklo. Moč. Energija,« je ob tej priložnosti na družbenih omrežjih zapisal vršilec dolžnosti sekretarja mornarice Hung Cao.
Kritiki programa LCS pa imajo za te ladje drugačne opise.
»Lahka tarča,« je dejal eden.
»Eksperiment, ki ni uspel,« je dejal drugi.
In to zelo drag eksperiment. Stroški programa so ocenjeni na 60 milijard dolarjev (52 milijard evrov), vendar je preiskovalni portal ProPublica leta 2023 poročal, da bi lahko končni stroški presegli 100 milijard dolarjev (86 milijard evrov).
»Eden največjih v dolgi zgodovini vojaških nakupov predragih in neučinkovitih orožarskih sistemov,« je zapisala ProPublica.
Mehanske okvare in incidenti
LCS spadajo v tako imenovani nižji razred površinskih bojnih ladij ameriške mornarice. So manjše od rušilcev z vodenimi raketami, imajo manj posadke in manj ognjene moči ter obrambnih sistemov, vendar so hitrejše in sposobne delovati v plitvejših obalnih vodah.
Od prve vključitve v floto leta 2008 pa so ladje spremljali mehanske okvare in številni incidenti, zaradi česar so si prislužile posmehljiv vzdevek, ki aludira na ime razreda plovil:
»LCS – little crappy ships« ali po slovensko »male zanič ladje«.
Ladje za priobalno območje
Projekt LCS je nastal okoli preloma tisočletja, ko je mornarica iskala manjšo bojno platformo za delovanje na obalnih območjih, kjer bi bile večje ladje, kot so rušilci, bolj ranljive.
Mornarica se je hkrati soočala z upokojevanjem starejših ladij in iskala cenejše ter hitreje zgrajene nadomestke.
Tedanji načelnik mornariških operacij, admiral Vern Clark, se je odločil za koncept LCS – povsem drugačen tip vojne ladje od vseh, ki jih je mornarica uporabljala prej.
Po poročilu iz leta 2014 je »admiral Clark najprej odločil, da potrebuje ladjo, šele nato pa razmišljal, kaj naj bi ta ladja sploh počela«.
Dve različici, dvojne težave
Mornarica se ni odločila za en sam dizajn, ampak je gradila dve različici:
- razred Freedom – jeklena enotrupna različica,
- razred Independence – aluminijasta trimaranska različica.
Ladje uporabljajo vodne curke namesto klasičnih propelerjev in krmil, kar jim omogoča delovanje v plitvih vodah in zmanjšuje nevarnost zapletanja v mine ali podvodne kable.
Neki poveljnik LCS jih je nekoč opisal kot »vojaški vodni skuter s pristajalno ploščadjo in topom«.
Prva ladja razreda Freedom, USS Freedom, je bila vključena v floto leta 2008. Prva ladja razreda Independence pa leta 2010.
Težave so se začele kopičiti
LCS je bil zamišljen kot pomemben element ameriške pomorske moči na območjih, kot sta Perzijski zaliv in Južnokitajsko morje.
Njeni zagovorniki so jo opisovali kot hitro ladjo, sposobno boja proti rojem manjših čolnov in iskanja min.
A kmalu so se pojavile težave.
Januarja 2016 je USS Fort Worth utrpela poškodbe pogonskega sistema v Singapurju. Čeprav je bila pozneje ugotovljena napaka operaterja pogona, je bila štiri leta stara ladja osem mesecev izven uporabe.
Incident je bil le eden od štirih večjih mehanskih problemov v enem samem letu.
Mornarica jih je želela upokojiti
Leta 2021 je ameriška mornarica začela umikati najstarejše ladje LCS iz uporabe. Doslej jih je bilo upokojenih sedem.
USS Sioux City je bila umaknjena že po petih letih službe, čeprav so vojne ladje običajno zasnovane za približno 25 let uporabe.
Osma ladja, USS Fort Worth, naj bi bila upokojena julija.
Kongres je medtem blokiral načrte za še več umikov, saj je želel zaščititi milijardne naložbe davkoplačevalcev in ohraniti število ladij v floti.
Lahke tarče?
Najnovejši načrt gradnje ladij ameriške mornarice iz leta 2026 LCS opisuje kot:
»ključno zmogljivost nižjega razreda flote … sposobno oteževati nasprotnikove odločitve«.
Mornarica trdi, da so ladje učinkovite za:
- odstranjevanje min,
- boj proti površinskim ciljem,
- uporabo vodenih raket.
Toda analitiki ostajajo skeptični.
Emma Salisbury z Inštituta za raziskave zunanje politike je za CNN dejala: »Še vedno ni jasno, kako uporabne bi bile v dejanskem boju, saj še nikoli niso sodelovale v pravem spopadu.«
Po njenem mnenju ni dokazov, da bi tri ladje LCS, razporejene na Bližnjem vzhodu za odstranjevanje min, dejansko opravljale to nalogo.
Carl Schuster, nekdanji kapitan ameriške mornarice, meni, da LCS nimajo dovolj protizračne obrambe za resne vojne razmere.
»So lahka tarča za križarske rakete, drone ali letalstvo. Praktično so nemočne v vsakem resnem scenariju grožnje,« je dejal.
Po njegovem mnenju so nevarne celo za protipiratske patrulje na območjih, kjer obstajajo grožnje z droni, raketami ali napadi rojev plovil.
Prihaja nova generacija fregat
Tako Salisburyjeva kot Schuster menita, da so LCS predvsem začasna rešitev, dokler ameriška mornarica ne razvije nove generacije fregat.
Te nove ladje bodo temeljile na obalnih ladjah razreda Legend ameriške obalne straže.
Bolj bodo oborožene in večje od LCS, z izpodrivom okoli 4750 ton.
Ameriška mornarica upa, da bo prva nova fregata splovljena do leta 2028. Končno bi lahko zgradili med 50 in 65 takšnih ladij.
