Stranski proizvod praznovanja tridesete obletnice padca Berlinskega zidu je tudi »vračanje« železne zavese v javni in politični diskurs. Vneti zagovorniki zmage kapitalizma in demokracije zagreto spominjajo na to, da sta bila Berlinski zid in železna (bodečežična) zavesa zgrajena zato, da državljani vzhoda ne bi iz komunizma bežali na zahod v kapitalizem. Njihovi politični nasprotniki pa jih opozarjajo, da danes rastejo novi zidovi, ki preprečujejo prav tisto, kar sta preprečevala zid in bodeča žica, to je svoboden pretok ljudi, ki iščejo boljše življenje. Pri tem ne pozabijo dodati, da je v času po njunem padcu z vzhoda na zahod Evrope emigriralo vsaj dvajset milijonov delovno najsposobnejših mladih in da je glavni problem Evrope danes v resnici notranja migracija iz njenega vzhodnega in južnega dela na zahod in sever, ne pa zunanja migracija iz Afrike, Azije ali arabskega sveta v Evropo. Toda to je že neka druga zgodba.
Če odmislimo tiste najbolj zagrete na obeh skrajnih polih političnega spektra, bi lahko dejali, da je individualen spomin Slovencev na železno zaveso odvisen od tega, kdaj in kako so prestopali našo zahodno in severno mejo. Železne zavese se v Sloveniji spominjajo zelo različno vsaj štiri generacije. Prva, še predvojna in medvojna, se je spominja kot smrtno nevarne ovire, na kateri se je streljalo ne glede na to, ali si bežal iz Slovenije ali si vanjo ilegalno vstopal. Takoj po vojni so bili prestopniki etiketirani kot politični emigranti, sovražniki ljudstva in nevarni elementi. Šele kasneje, v petdesetih in v začetku šestdesetih let, so prevladali pretežno ekonomski migranti. Ta, že povojna generacija je bežala ilegalno na delo na zahod, v glavnem v Nemčijo. Moji strici pripadajo tej generaciji »gastarbajterjev«, ki je mejo »prestopila« v zgodnjih šestdesetih letih, ko so ilegalno, nekje čez Karavanke, pobegnili v Avstrijo in od tam po dobro organiziranih, v današnjem jeziku bi dejali migrantskih kanalih končali nekje na Bavarskem v nemških avtomobilskih tovarnah. Moja generacija »železne zavese« ni več občutila. Svoj prvi potni list je dobila v letih, ko je Jugoslavija odprla svoje meje in ko je ta potni list brez nekih večjih zapletov omogočal potovanje po Evropi in širom po svetu. Na to »svobodo« je bila zelo ponosna, zraven pa je še malo švercala kavbojke, plošče, kavo in podobno. Potem je padel Berlinski zid, postali smo samostojna država in na evropskih mejnih prehodih so nas segregirali kot ljudi, ločene od EU, kot non-EU državljane. Referendumsko smo se odločili, da želimo pripadati privilegirani skupini. S članstvom v EU in kmalu potem še v schengenski skupini smo to tudi dosegli. Naši otroci in vnuki, rojeni v samostojni Sloveniji, so nas z zavijanjem z očmi poslušali na mejnih prehodih, ko smo jim pripovedovali o starih časih mejne policije, carinikov in šverca. Za njih so bile meje moraste sanje njihovih »starcev«. Ko danes prečkamo meje, za vsak primer s sabo še vedno nesemo potne liste, kajti nikoli se prav ne ve, katera notranja meja v EU je zares odprta in katera ne čisto zares.
Komunizem kot anarhizem
Sredi osemdesetih let sem leto dni preživel v Kansasu v Fort Leavenworthu na ameriški generalštabni akademiji, skupaj s stotnijo častnikov z vsega sveta. Med vsemi sem bil takrat edini »rdeč« in kot tak posebej zanimiv za moje ameriške gostitelje, pa tudi druge kolege študente. To je bil čas Reaganovega poudarjenega antikomunizma in obračunavanja s Sovjetsko zvezo kot imperijem zla. V takšni atmosferi je bila železna zavesa priljubljena in aktualna tema. Ker, v nasprotju z mojimi strici, pripadam generaciji, ki je z osemnajstimi leti brez posebnih problemov dobila potni list za potovanje skoraj brez omejitev, je moje ameriške in globalne kolege zelo presenetil nabor držav, ki sem jih do svojega tridesetega leta obiskal v Evropi in širše. To se nikakor ni skladalo z njihovo predstavo o življenju za železno zaveso. Tisti bolj informirani, ki so bili v manjšini, so komentirali v smislu »... Jugoslavija ni čisto prava komunistična država in železna zavesa se na jugu več ne spušča čisto do Trsta…«. Zame je bilo takrat veliko odkritje, da železna zavesa ni zapirala pot samo z vzhoda na zahod, temveč v manjši meri, pa vendarle, tudi z zahoda na vzhod. Nihče od mojih ameriških kolegov in kolegov iz držav članic Nata ni bil zasebno na počitnicah v Jugoslaviji. Pa ne zato, ker bi raje dopustovali v Grčiji, Španiji ali Italiji, temveč zato, ker v Jugoslavijo niso mogli. Vsaj za vojake, pa ne samo zanje, temveč za vse, ki so bili kakršnikoli nosilci zaupnih informacij, je bila Jugoslavija off limits – nedosegljiva. Razlog je bil, za tiste čase, skrajno bizaren. Jugoslavija naj bi bila za Američane in Nato varnostno tvegana država. Pa ne zaradi njene »mogočne armade«, ki v vojaških obveščevalnih analizah ni kotirala kaj prida visoko, temveč zato, ker naj bi bil njen notranji varnostni nadzor tako slab in nepopoln, da naj ne bi omogočal potrebnega nadzora gibanja in stikov varovanih oseb. Zaradi anarhizma in varnostne šlamparije, torej. Zaradi podobnega vzroka je bila Jugoslavija strogo prepovedana dežela tudi za podobne strukture iz Sovjetske zveze in Varšavskega pakta. Pa imajo o Udbi še danes nekateri tako dobro mnenje. Na ta drobec sem se spomnil te dni.
Komunizem kot kapitalizem
V začetku devetdesetih let sem imel na Dunaju v Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) dobrega kolega, albanskega diplomata, ki je bil nekdanji učitelj. V času diktature Enverja Hoxhe je bil disident, prepričan politični aktivist in velik borec za svobodo ter demokracijo v svoji domovini. OVSE je imel v teh prvih letih splošne demokratizacije in tranzicije nekdanjih avtokratskih komunističnih režimov pomembno vlogo pri njihovi emancipaciji in utrjevanju nove demokratične ureditve. Albanija je bila v letih hladne vojne najbolj hermetično zaprta država v Evropi. Njeni državljani niso mogli potovati ne na zahod ne na vzhod. Še posebej »nevarna« za njih je bila Titova Jugoslavija. Zato so bile njihove predstave o zahodu, kapitalizmu, demokraciji in svobodi sila poenostavljene ter idealistične. Ob neki priložnosti, podrobnosti se ne spomnim več, sem temu Albancu zabrusil, da je bila »Jugoslavija za Albanijo Amerika«. Silno mi je zameril to opazko in do konca službovanja na Dunaju mi tega ni oprostil. Ponovno sva se srečala leta kasneje na neki mednarodni konferenci. Ob slovesu me je spomnil na »incident« in se mi nepričakovano opravičil, češ da me takrat ni razumel, ker me pač ni mogel razumeti, kajti njegovo poznavanje sveta je bilo takrat zelo omejeno. Šele zdaj da bolje razume svet in ga dojema takšnega, kot je. In da razume mojo takratno opazko. Lepo je, ko se stare zamere razčistijo. Tudi na to sem se spomnil te dni v zvezi z zidom in zaveso.
Tempi pasati… Nikoli ni bilo čisto tako, kot se nam danes zdi, da je bilo.
