Veliki val usklajenih protestov v več evropskih državah je včeraj bržkone znova pokazal moč nezadovoljstva mladih, ki vse bolj preoblikuje politični zemljevid. Generacija Z z uličnimi shodi in na voliščih po mnenju mnogih analitikov ruši uveljavljene strukture in predstave, pri čemer zagon daje tako skrajni levici kot skrajni desnici.
Protestniki so te dni po številnih evropskih državah zahtevali konec vojn, ustavitev krčenja socialne države in ponekod celo odpravo kapitalizma. Dogajanje sledi letošnjim protestom mladih od Francije do Indije ter valu volilnih preobratov v Evropi in Ameriki.
Ankete kažejo, da so razočarani mladi odigrali ključno vlogo pri odstavitvi nacionalističnih voditeljev na Madžarskem in v Srbiji. V Nemčiji pa so skrajno desno stranko pripeljali na prag prvega vodenja zvezne dežele po drugi svetovni vojni, odločilni pa bi lahko bili tudi na prihajajočih volitvah v Franciji in Španiji.
Številne evropske protestnike so na ulice pognale napovedi vlad o močnem povečanju izdatkov za obrambo zaradi ruske grožnje. Mladi opozarjajo, da oboroževanje odžira sredstva za šolstvo, zdravstvo in socialne storitve.
V Nemčiji je upor še okrepilo prizadevanje vlade za spodbujanje vstopa mladih v vojsko, kar mnogi vidijo kot uvod v ponovno uvedbo naborništva.
Ne gre za medgeneracijski spor
Nemška skupina Gen Z Regelt, ena od organizatork petkovih shodov, je zahtevala odstop kanclerja Friedricha Merza zaradi njegove vodilne vloge pri oboroževanju in sporočila, da nemški vojski ne namenjajo »niti enega človeka in niti enega centa«.
Čeprav so zahteve protestnikov izrazito levičarske, se izogibajo obtoževanju starejših generacij, ki so si lažje zagotovile dom in visoke pokojnine. »Ne gre za bitko med mladimi in starimi. Nobena od teh skupin ne nadzoruje, kam gre ta denar,« je dejala 20-letna Hannah Ponting iz britanskega gibanja Socialist Students na univerzi v Liverpoolu, besede pa je povzel The New York Times. Konflikt namesto tega opisujejo kot boj med delavci in premožnimi elitami.
Skupni imenovalec ideološko razpršenega upora je prepričanje, da ekonomska varnost mladim polzi iz rok. Desetletje pandemije, vojn, podnebnih sprememb in visokih javnih dolgov v bogatih gospodarstvih, kot je Francija, je omajalo upanje na mir in blaginjo prejšnjih rodov.
Takšne skrbi so že po finančni krizi leta 2008 sprožile gibanje Occupy, vendar se danes poglabljajo celo v gospodarsko stabilnejših okoljih.
Nemška študija Youth in Germany, ki devet let zapored letno zajema več kot 2000 mladih, beleži stalno rast skrbi kljub nižji brezposelnosti in manjšemu javnemu dolgu kot v Franciji ali Veliki Britaniji.
Krepitev skrajnih polov
Na voliščih ta tesnoba krepi oba pola, ki ponujata ostre rešitve. V Berlinu je septembra močna udeležba že 16-letnih volivcev skrajno levi stranki Levica (Die Linke) prinesla presenetljivo zmago na mestnih volitvah.
V nemški zvezni deželi Saška - Anhalt pa je skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD) po podatkih vzporednih volitev prejela več kot 40 odstotkov glasov najmlajših volivcev, torej več kot dvakrat toliko kot katera koli tekmica.
Njen vodilni kandidat, zvezdnik tiktoka Ulrich Siegmund, je mladim obljubil deportacije dela priseljencev, nove ugodnosti za mlade starše in konec nemške pomoči Ukrajini.
Tudi v Franciji naj bi po zadnjih anketah na prihodnjih volitvah približno petina volivcev pod 25. letom podprla glavno skrajno desno stranko, še večji delež pa jo je obkrožil na parlamentarnih volitvah leta 2024.
Po besedah analitikov, mladi hitro obrnejo hrbet strankam brez rezultatov. Še pred petimi leti so mladi Nemci množično podpirali sredino, zdaj pa se nagibajo k strankam, ki zavračajo politiko srednjo pot.