Nedavni protifašistični shodi v Zagrebu, Reki, Pulju in Zadru, na katerih se je zbralo okoli 15.000 ljudi, so bili deležni ostre kritike skrajnje desnice, a tudi predsednika vlade Andreja Plenkovića, ki se rad predstavlja kot zmerni, evropski desnosredinski politik z liberalnimi pogledi. »Iz letala se vidi, da želijo destabilizirati vlado, vendar jim ne bo uspelo«, je dejal Plenković, ki je poudaril, da je HDZ »zadnji branik normalne Hrvaške« pred skrajneži z levice in desnice.
Na ta način poskuša nevtralizirati napade z levice, hkrati pa ohraniti sredinsko desno volilno telo in vladno koalicijo, v kateri je skrajnje desničarsko Domovinsko gibanje. Tudi večina ostalih ministrov je tekmovala, kdo bo bolj očrnil shode in jim zanikal protifašistični značaj. Označili so jih za »protihrvaške«, »projugoslovanske« in »komunistične«, medtem ko so posamezniki s skrajnje desnice nekatere transparente in zastave iz popolnega neznanja ali čiste zlobe imeli za »četniške«.
Boj za hrvaško identiteto
Protesti, ki jih je organizirala državljanska pobuda Združeni proti fašizmu, so odgovor na to, kar vidijo kot zaskrbljujočo normalizacijo skrajnje desničarskih ideologij, predvsem ustaške v javnem prostoru, vključno z molkom vlade o vse večjem številu incidentov z desnim predznakom. Ti se posebej vrstijo po julijskem katarzično politično-glasbenem triumfu ikone skrajnje desnice Marka Perkovića Thompsona na zagrebškem hipodromu. S shodi so želeli doseči, da bi se vlada bolj jasno distancirala od skrajnje desnice, a to v obstoječih političnih okoliščinah ni možno glede na sestavo vladne koalicije in šibke saborske večine.
Namesto soglasja o obsodbi fašizma, so shodi zgolj poudarili globoke ideološke in vrednostne delitve, a tudi zastavili vprašanje, kako je mogoče, da družba, ki je v svoji ustavi kot enega temeljev zapisala antifašizem, le tega doživlja kot nezaželen pojav. Potemtakem ne bo presenečenje, če bo politika razpravljala o ukinitvi Dneva antifašističnega boja, ki ga kot državni praznik obeležujejo 22. junija, saj je takšne pobude s skrajnje desnice že bilo slišati.
Nestrpni odzivi na proteste so resnični simptomi globljih, dolgotrajnih ideoloških delitev in politične instrumentalizacije zgodovine. Analitiki vidijo ta konflikt kot ključno točko v boju za prevlado pri opredelitvi sodobne hrvaške identitete. Ta se izrecno povezuje z osamosvojitvijo in Domovinsko vojno, pod katero nekateri akterji (med njimi so tudi saborski poslanci) poskušajo kot zmagovalci v nedavni vojni rehabilitirati ustaško gibanje. Temu vse bolj odprto nasprotuje levičarski in liberalni del družbe, med njimi tudi mnoge javne osebnosti.
Zloraba zgodovine za preoblikovanje družbe
Nedvomno je temeljni problem v protislovnem odnosu hrvaške države do lastne zgodovine in soočanja s posledicami totalitarnih režimov 20. stoletja. Ambivalentnost je »legalizirala« priporočitev vladne zgodovinske komisije o »dvojnih konotacijah«, ko gre za nekaznivo uporabo ustaških simbolov in gesel na spominskih slovesnostih ob obletnicah iz Domovinske vojne. Temu so pripomogle tudi nekonsistentne odločitve sodišč pri obravnavanju javne uporabe ustaških znakov, kljub temu da je ustavno sodišče večkrat poudarilo, da ustaški pozdrav »Za dom spremni« predstavlja kršitev ustave, ki v preambuli priznava antifašizem kot enega temeljev sodobne državnosti, ne pa NDH.
Dvojni pristop zlorabijo tisti, ki skozi prizmo povojnih pobojev in enopartijske države dogmatsko zanikajo celotno protifašistično gibanje in partizanski boj med Drugo svetovno vojno. Prav tako ne sprejemajo dejstev, da je po zmagi narodnoosvobodilne vojske ustanovljena Hrvaška v obstoječih mednarodno priznanih mejah, potem ko je vrnila Hrvaški Istro in dele Dalmacije, ki jih je vodja NDH Ante Pavelić kar prepustil fašistični Italiji. V nos jim gre, da je bila Hrvaška zaradi partizanov tudi na strani zmagovalcev pred 80 leti.
Tudi na svežih primerih iz tranzicijske Hrvaške se je potrdilo, da je historični diskurz še naprej nepogrešljivi del procesov preoblikovanja družbe. Interpretacija preteklosti se ne more izogniti vplivu dnevne politike, ki je zasenčila vsako poglobljeno in argumentirano razpravo. Do nasilja je v takšnih okoliščinah le korak. To se je pokazalo tudi med shodi, ko so zamaskirani mlajši moški s petardami, baklami in rdečo barvo zasuli udeležence na Reki in v Zadru, pri čem je bilo dvoje lažje ranjenih, policija pa je napadalce prijela in kazensko ovadila.
