Zelo prijazna železna lady
Glavno politično vprašanje nakupov še dveh britanskih časopisov - Murdoch je bil takrat že več kot desetletje lastnik tabloidov Sun in News of The World - je bilo, ali mora o nakupu odločati komisija za monopole in prevzeme (MMC). Ingham v svojih opazkah, ki jih razkrivajo arhivi, trdi, da se o tem ključnem vprašanju nista pogovarjala. Murdochovi kritiki pa, da je takrat začel manipulirati z britanskimi politiki. Po "zakonu o pošteni trgovini" iz leta 1973 mora o prevzemu vsakega pomembnega časnika odločati ta komisija. Izjema so časniki, ki poslujejo z izgubo ali jim grozi propad, vendar mora izjeme potrditi vlada. Prav na podlagi tega člena zakona Murdochov nakup ni šel pred komisijo. Times je res posloval z izgubo, Sunday Times pa z dobičkom.
Skrivno srečanje potrjuje tudi arhivirana Murdochova zahvala, v kateri je med drugim zapisal: "Bilo je zelo prijazno od vas, da ste mi pred desetimi dnevi dovolili zmotiti vaš vikend v Chequersu, in zelo me je veselilo, da sva se spet srečala…" Vlada je Murdochov nakup blagoslovila na zasedanju odbora za gospodarsko strategijo 26. januarja 1981. Predsedovala mu je Thatcherjeva, ki se je potem še večkrat družila z Murdochom. Leta 1990, približno leto dni po tistem, ko je Murdoch v Britaniji že startal s televizijo Sky, naj bi Thatcherjeva Murdochovim odvetnikom poslala osnutek zakona o radioteleviziji in jim dovolila, da v njem prečrtajo, kar se jim ne zdi v redu.
Nasledniku železne lady, konservativcu Johnu Majorju, ki je bil redna tarča posmeha in norčevanja v tisku, so se časopisni tajkuni, posebej Murdoch, tako zamerili, da je opozicijskim laburistom predlagal rušenje "skupnega sovražnika" (Murdocha). Proti Murdochu je bil nastrojen tudi zato, ker je ta odkril novega političnega zvezdnika v mladem Tonyju Blairu, ki je laburiste prelevil v nove laburiste in jih povedel v politično sredino. Leto po izvolitvi za šefa laburistov (1994) ga je Murdoch povabil na letni kongres svojega medijskega imperija na avstralskem otoku Hayman, na katerem je imel Blair govor in se sončil v pohvalah gostitelja.
Lojalni Blair, Brown, Cameron
Že prvi dan volilne kampanje leta 1997 je bilo jasno, da je, kot je napisal eden od Blairovih kritikov, Blair prodal dušo hudiču, saj je v najbolj priljubljenem desničarskem tabloidu Sun izšel članek z naslovom Sun podpira Blaira. In tako je bilo tudi pred volitvami leta 2001 in 2007. Osebno se je z Murdochom največ družil nekdanji levičarski študentski aktivist, "rdeči" Gordon Brown, že od časov ko je bil deset let Blairov finančni minister. Nekdanji laburistični piarovec Lance Price je ocenil, da je bil Murdoch v Blairovih in Brownovih letih na Downing streetu 10 kot 24. član vlade. Toda Murdoch je v svojih medijih pred volitvami leta 2010 podprl konservativca Camerona. Zato je užaljeni Brown v parlamentu Murdochove medije razglasil za del "kriminalne združbe".
Premier Cameron se je od prihoda na oblast maja 2010 do izbruha prisluškovalne afere lani poleti celo 26-krat srečal z Murdochovimi uredniki, Murdoch sam je povedal, da ga je nekaj dni po volilni zmagi povabil na Downing street 10, prosil pa, naj pride skozi zadnja vrata. Murdochu, ki se ga zdaj britanski politiki izogibajo kot gobavca, je bilo vseeno, ali je na Downing street 10 prihajal skozi zadnja ali sprednja vrata. Še raje je videl, da so mu britanski politiki jedli iz roke skriti pred očmi javnosti in - v zahvalo za podporo v njegovih medijih - svojo politiko prilagajali Murdochovim interesom. Britanski kritiki soglašajo, da v novejši zgodovini ni bilo bolj ostudne in nedemokratične predstave v britanskem političnem življenju, kot je bilo "klečeplazenje vodilnih politikov pred tronom kralja Murdocha".
