Najprej si je Grčija po osmih letih vladanja trojke spet povrnila kanček suverenosti. Manj znano je, da letos praznuje tudi 90-letnico delovanja centralne banke, ki je bila ustanovljena zaradi mednarodne zahteve, ko je Grčija prosila za zunanjo pomoč. Manj znano je tudi, da njeni tanki – trojka namreč ni omejevala vojaških izdatkov – domnevno ne sodelujejo v najnovejši Natovi vaji, čeprav ima Grčija večjo tankovsko armado kot denimo Velika Britanija. Grčija se ponaša tudi z močno mornarico. V obdobju 2002–2011 je kar četrtino nakupov orožja opravila v Nemčiji, osmino pa v Franciji (največ, kar štiri desetine orožarskih nakupov, je sicer opravila v ZDA), torej v dveh državah, ki sta svoje banke zavarovali tako, da sta v solidarnostni krog jamčevanja za grške dolgove vključili, s parolo obrambe evra, tudi Slovenijo. Grčija je celo med krizo namenjala obrambi bistveno več kot standardna dva odstotka bruto domačega proizvoda. Hkrati je ponovno izpostavljena težkemu bremenu migracijske krize in pričakuje evropsko solidarnost.
Grški jezdeci apokalipse
Suverenost, vojska, tuj denar, lovljenje evropskega središča (modernizacija) in upniški diktati tega središča so jezdeci apokalipse, s katerimi Grčija sobiva že skoraj 200 let. Okrogli dve stoletji odvisnosti od zunanjih virov financiranja in štirje bankroti govorijo o ponavljajočih se napakah, o krizah in izmenjavah naraščajočega zadolževanja pri zasebnih zahodnih upnikih, z bolečinami prisilnega vračanja in vsiljenih politik notranje devalvacije ali ostrega varčevanja, ko matične države upnikov prevzamejo vladanje Grčiji. Govorijo tudi o potrebi po pravilnem tehtanju vloge notranjih in zunanjih okoliščin. Na primeru Grčije torej lahko opazujemo nenehen boj med težnjo po suverenosti in dohitevanju zahodnih zgledov s politikami modernizacije, katere gonilo naj bi bila država, in zunanjimi upniškimi klubi, ki jo financirajo, potem pa zmanjšujejo njeno suverenost in jo s pomočjo lastnih držav podrejajo interesom bank. Seveda taka podrejanja hodijo z roko v roki z geopolitičnimi interesi, ki pa tako ali tako tradicionalno destabilizirajo evropsko periferijo, tudi druge balkanske države, ne samo Grčije.
V manj kot 200 letih je bila Grčija kot dolžnik večkrat v središču pozornosti vodilnih evropskih držav, saj je bankrotirala v letih 1826, 1893, 1932 in 2012. Vsakokratni bankrot je sledil velikemu zunanjemu zadolževanju. Vsakič, ko so se v reševanje uradno vpletle matične države zasebnih upnikov, so vzele fiskalno politiko Grčije v svoje roke in jo spremenile v instrument generiranja denarja, potrebnega za odplačevanje posojil, hkrati pa so državo tudi izganjale s finančnih trgov. Seveda so bila na drugi strani tudi obdobja z bistveno manjšo odvisnostjo od tujih virov financiranja. V takih obdobjih je bila Grčija tudi gospodarsko bolj stabilna.
Zadolževanje kot instrument imperializma
Že od svojega rojstva naprej je sodobna Grčija vklenjena v dolgove. Verjetno se ne bom prav veliko zmotil, če zapišem, da je bilo zadolževanje novonastalih obrobnih držav v resnici učinkovit instrument imperialistične politike vodilnih evropskih držav. Ta instrument so sestavljali dolgovi, pogojevanje njihovega restrukturiranja in odplačevanja z novimi, tokrat še boljšimi pogoji za upnike. Že zadolževanje v letih 1824, 1825 in 1833 je po nekaterih ocenah preseglo dvakratnik tedanjega grškega domačega proizvoda.
Svojo prvo trojko je Grčija dobila leta 1833. Bolj kot notranji dejavniki so morda na njen bankrot tega leta vplivale mednarodne razmere. V letih 1825–1826 je finančna kriza udarila najprej v Londonu, njen vpliv se je hitro razširil na vse druge evropske finančne centre. Sledili so recesija, krčenje zunanje trgovine, kreditna stiska in bistveno se je zmanjšal dostop obrobnih držav do normalnega financiranja in refinanciranja dolgov. Koalicija treh vodilnih evropskih sil – Velike Britanije, Francije in Rusije – je državi vsilila monarhijo z bavarskim princem na čelu in jo podredila interesom pariških in londonskih bank, ki so v novi državi videle krasno priložnost za velike zaslužke. Prevzela je popoln nadzor nad prejemki in izdatki države, leta 1843 pa vsilila izjemno hud program znižanja državnih izdatkov. Za Grčijo in njeno prebivalstvo je veljalo načelo subordinacije evropskim silam, v zameno pa so prejemali sistematično spodbujanje nacionalizma in sovraštva do Turkov. Verjetno lahko tudi današnjo tankovsko in mornariško armado pripišemo predvsem odnosu do Turčije.
Prestrukturiranje dolgov iz časa nastajanja države, izvedeno po letu 1878, grškega dolga ni znižalo, saj je Grčija stari dolg odplačala z denarjem iz nove zadolžitve. Zanimivo je, da je v tem času tudi turško cesarstvo podleglo vplivu trojke in je po diktatu evropskih držav ustanovilo upravo za javni dolg, prek katere so se zbirali pomembni prejemki iz različnih davščin izključno za odplačevanje dolga.
Podobna grški je bila tudi nekdanja jugoslovanska zgodba
Tudi naslednja kriza, kriza iz leta 1893, ni bila spočeta v Grčiji, temveč v Londonu. Reševanje londonske banke Baring Bros. – rešile so jo Rotschildova banka, ki je bila pomembna upnica Grčije, ameriška J. P. Morgan in angleška J. S. Morgan – je povzročilo recesijo, kreditno stisko in padec mednarodne trgovine, kar je Grčiji občutno znižalo prejemke od izvoza. Hkrati je trojka z uvedbo carin še dodatno zavrla mednarodno trgovino. Manj izvoza je pomenilo manj možnosti za redno servisiranje dolga in manj možnosti za poslovanje z bankami nasploh. Take težave so imele tudi druge evropske države (Portugalska, Španija, Avstro-Ogrska, Prusija in Rusija). Kot da to ni bilo dovolj, se je Grčija vpletla v katastrofalno novo vojno s Turčijo, v kateri so centralne sile igrale na obeh straneh, trojka pa je z ustanovitvijo Mednarodne finančne kontrolne komisije prevzela nadzor nad prejemki grške države in jih namenila odplačevanju dolgov iz let 1833 in 1881–1893 ter odplačevanju novega posojila, ki ga je Grčija morala najeti za odplačilo starih dolgov in vojne škode turškemu cesarstvu. Tako sta imeli Grčija in Turčija enake upnike, ki so prevzeli nadzor nad njunimi javnimi financami.
Po prvi svetovni vojni, v desetletju neuspešnih poskusov vračanja sveta k zlati veljavi, je Grčija spet potrebovala tujo pomoč. Tokrat je zaprosila za pomoč Društvo narodov za stabilizacijo denarja, fiskusa in stroškov begunske krize, ki jo je tudi dobila; in bila je pod ostrim drobnogledom omenjene Mednarodne finančne kontrolne komisije. Eden od pogojev, ki ga je morala izpolniti Grčija, se je nanašal na ustanovitev neodvisne centralne banke kot edine emisijske ustanove v državi, z nalogo stabiliziranja tečaja med drahmo in zlatom ter centralizacije vseh prejemkov in izdatkov države ter državnih podjetij. Ta dogodek se je umestil v ponovni veliki pritok tujega denarja v Grčijo med letoma 1924 in 1931, ki je celo presegel pritoke iz obdobja 1875–1890. Razvoja dogodkov, ki so sledili, spet ne moremo ločiti od mednarodnega konteksta, ki ga je po borznem zlomu leta 1929 spet zaznamovala finančna kriza. Ta je pljusknila čez Atlantik v Evropo, povzročila polom nekaterih pomembnih bank in na koncu pripeljala do opuščanja zlate veljave. Evropa in svet sta padla v depresijo, mednarodna trgovina se je ponovno skrčila, razraščali so se protekcionizem in politike deflacije, usahnilo je normalno financiranje in refinanciranje držav, zlasti obrobnih, dolgov ni bilo več mogoče odplačevati.
Ne spreglejmo: podobna grški je bila tudi nekdanja jugoslovanska zgodba. Eden izmed udeležencev trojke, ki je v osemdesetih letih preteklega stoletja lomila jugoslovansko državo, sestavljali pa so jo pariški in londonski upniški klub ter Mednarodni denarni sklad, danes vodi evropsko vejo trilaterale. Dolžniška preteklost in sedanjost sta tako križanca med nacionalnim ponižanjem in gospodarskim bankrotom. Ta križanca simbolizirata neposredno tujo intervencijo v gospodarsko, politično in družbeno življenje države ter sporočata, da država ni sposobna urejati svojih zadev. Res?
Ddr. Neven Borak, Banka Slovenije, Ljubljana. Prispevek ne izraža stališč Banke Slovenije.
