Iranski predsednik države Masud Pezeškian je odredil začetek pogajanj z Združenimi državami o iranskem jedrskem programu. Tako so poročali iranski mediji. Pogajanja naj bi se začela v prihodnjih dneh, agencija Reuters trdi, da bodo v Turčiji. Sicer ZDA in Iran nimajo diplomatskih odnosov že od leta 1979.
Iransko delegacijo naj bi vodil zunanji minister Abas Aragči, ameriško pa predsednikov odposlanec Steve Witkoff, kar bi pomenilo, da Donald Trump od teh pogajanj veliko pričakuje. Milijarder Witkoff je imel namreč v ameriški zunanji politiki v zadnjem letu dni ves čas ključno vlogo, celo pomembnejšo kot zunanji minister Marco Rubio, saj je posrednik za končanje vojne v Ukrajini in posrednik v Gazi ter torej za največja krizna žarišča po svetu.
Grožnje z vojno v regiji
Še prejšnji teden je Trump grozil z vojaškim posredovanjem v Iranu, potem ko je režim krvavo zatrl proteste. Glavni razlog sedanjega ameriškega pritiska na Iran naj bi bilo ponovno prizadevanje Islamske republike, da izdela jedrsko orožje, kar pa v Teheranu ves čas zanikajo.
V zadnjih dneh se je tako pred iransko obalo zbralo ameriško vojaško ladjevje z letalonosilko Abraham Lincoln, ki ima 90 letal. V nedeljo pa je 86-letni vrhovni iranski vodja Ali Hamenej opozoril: »Američani morajo vedeti, da če bodo začeli vojno, bo tokrat nastala vojna v vsej regiji.« Tako je posredno spet zagrozil z napadom na ameriške vojaške baze, ki jih je v regiji zelo veliko, najbrž tudi na Izrael in morda celo na arabske države ob Perzijskem zalivu, ki so ameriške zaveznice.
O Hamenejevih grožnjah je zatem Trump na televiziji Fox News dejal: »Seveda mora to reči. Upajmo pa, da se bomo dogovorili. Če se ne bomo, bomo videli, ali je imel prav.« Vendarle je Trump menil, da bi lahko prišlo do dogovora, ki bi preprečil ameriške napade na Iran.
Trump zahteva, da se Iran odpove jedrskemu orožju oziroma kar jedrskemu programu, torej tudi bogatenju urana, pa tudi balističnemu programu, kar bo težje. »Ne vem, kaj nameravajo Iranci. A z nami se hočejo pogovarjati, zelo resno,« je dodal. Pred nekaj dnevi je izjavil, da so Iranci pripravljeni popuščati glede jedrskega, ne pa glede programa balističnih raket.
Posredniška vloga arabskih držav
Iran pa zdaj vendarle ni imel vojaških vaj v Hormuški ožini, kot so prejšnji teden napovedovali v Teheranu. To bi lahko pomenilo, da so pripravljeni popuščati, da bi preprečili ameriško vojaško posredovanje. Skozi Hormuško ožino gre petina vse nafte, ki jo načrpajo na svetu. Če bi Iran v primeru ameriškega napada zaprl to ožino, bi lahko prišlo do svetovne gospodarske krize.
V soboto je iranski predsednik Pezeškian, ki velja za naprednega politika, a je podrejen Hameneju, v telefonskem pogovoru z egiptovskim predsednikom Abdelom Fatahom Al Sisijem dejal: »Vojna ni v interesu nikogar, ne Irana, ne ZDA, ne regije.« Kot mirovni posrednik pa je v soboto Teheran obiskal katarski premier, šejk Mohamed bin Abdulrahman Al Tani. Vsekakor je pomembna posredniška vloga arabskih držav in Turčije.
Mrtvih na tisoče protestnikov
Konec tedna je Iran vojske evropskih držav razglasil za teroristične organizacije. To je odgovor na odločitev EU v četrtek, da iransko revolucionarno gardo, ki je pred nekaj tedni v krvi zatrla proteste, razglasi za teroristično organizacijo. ZDA so to storile že leta 2019. Vsekakor je šlo pri zatiranju protestov pred dobrimi tremi tedni za srhljiv pokol. Po ocenah Human Rights Activists News Agency bi bilo lahko mrtvih okoli 17.000 protestnikov, okoli 42.000 pa aretiranih. Doslej so v tej ameriški nevladni organizaciji identificirali 6842 trupel, med katerimi je velika večina protestnikov.
Oblasti trdijo, da je mrtvih »le« 3117 in da gre večinoma za pripadnike varnostnih sil in mimoidoče, ki so jih ubili »teroristi«. Predstavniki režima poudarjajo, da so bili v proteste vpleteni Izrael in ZDA. Očitno hoče sedanji režim, ki ga vodi Hamenej, ostati na oblasti in ohraniti svoje privilegije ne glede na ceno in število ubitih. Ker pa ne temelji samo na zlorabljanju vere, ampak tudi in predvsem na vojski, to je na revolucionarni gardi kot eliti oboroženih sil, ki ima roko tudi nad večino gospodarskih tokov v državi, je izjemno trdoživ, čeprav ni prinesel ničesar dobrega Irancem, tudi zato ne, ker jih ločuje od Zahoda.
Če bi ZDA vojaško posredovale, bi lahko povzročile kaos, podoben tistemu po ameriškem zavzetju Iraka pred 23 leti in zahodnem vojaškem posredovanju v Libiji pred 15 leti, ko sta izbruhnili državljanski vojni. Trump je po svoje ravnal nezrelo in neodgovorno, ko je v začetku januarja Irance pozval, naj protestirajo, potem pa jim ni pomagal, ko je revolucionarna garda neusmiljeno zatirala proteste. Zdi se, da hoče predvsem ustaviti iranski jedrski in balistični program. Še vedno ni znana usoda obogatenega urana v obratih, ki so jih lani napadli ZDA in Izrael in ki naj bi zadoščal za izdelavo jedrskega orožja. Najbrž pa Trump podobno kot v Venezueli nima namena spremeniti režima, ki je oslabljen tudi zaradi sankcij in slabega položaja gospodarstva. Razlogi za upor Irancev ostajajo na več ravneh.
