Ko gre za toliko milijard, samo idealisti in politično nepismeni pričakujejo usklajevanje namesto pogajanj. Preostali se pripravijo ne na boj, temveč na mesarsko klanje, na pogajanja z vsemi sredstvi, do onemoglosti. Zmaga tisti, ki zadnji popusti, oziroma tisti, ki za doseganje svojih pogajalskih ciljev pragmatično načrtuje taktična zavezništva. Od vsega začetka je bilo jasno, da se bodo pogajanja o svežnju za obnovo Evrope po pandemiji covida-19, tako glede prihodnjega sedemletnega evropskega proračuna kot glede sklada za okrevanje, končala šele, ko bodo države preračunale, da s propadom pogajanj finančno izgubijo več, kot dobijo z najslabšim kompromisom.
Glede na velikost finančnega in političnega vložka so bila pogajanja obsojena na »zgodovinskost«. Težava ni bila samo v tem, kdo bo koliko dobil, temveč tudi v tem, pod kakšnimi finančnimi in političnimi pogoji. V teh nekaj dneh se je na evropskem političnem nebu izrisala nova klasifikacija držav. Finančno se države po novem delijo na varčne in razsipne, politično pa na države, kjer vlada pravo, in tiste, kjer se ne spoštuje. Spregledali pa smo, po kakšnih merilih je nastalo to novo etiketiranje in kdo ga določa.
Zdi se, kot da so vsi pozabili na virus
Številke o okuženih in mrtvih v prvem valu pandemije so zelo različne, prav tako njene ekonomsko-finančne posledice. V njih je skrita potuhnjena narava virusa in države. Kako iz njih razbrati objektivno držo držav, njihovo nacionalno zdravstveno, epidemiološko politiko in vsakodnevno soočanje z okužbo?
Če na to vprašanje nimamo odgovora, ker ne obstaja ali ker se o njem ne moremo poenotiti, tudi ne moremo pričakovati, da se bodo države z lahkoto poenotile glede tega, kako razdeliti silne milijarde evrov. Kdo si jih zasluži bolj kot drugi, zakaj in koliko in pod kakšnimi pogoji. Odnos do pandemije je prepuščen državam članicam, njihovi nacionalni suverenosti. V odsotnosti enotne zdravstvene protipandemične politike Evropske unije te iste države zdaj trmasto poskušajo na podlagi tega istega virusa iztržiti čim več za svoje nacionalne ekonomije in politike.
Pri tem je videti, kot da so vsi pozabili na virus. Ni pa virus pozabil na njih, na nas. Tu je in daje nam jasne signale, da še ne namerava oditi in da ostaja čvrsto z nami in v nas. In da morda ni daleč čas, ko razdeljevanje milijarde evrov v resnici ne bo več glavni problem Evrope, temveč to, za kar gre pri vsaki pandemiji od pamtiveka človekove zgodovine: naša življenja.
O razslojevanju, ki ga povzroča pandemija, smo v preteklosti že pisali. Pogajanja v Bruslju ga na eni strani zaostrujejo, na drugi pa razčiščujejo. Vzpostavljajo nove odnose, zavezništva, partnerstva, tudi sovraštva. Jasneje je, kdo je s kom in zakaj. Pandemično padle, rdeče države so morda takšne tudi zato, ker so bile, kar se tiče okužbe, posebno varčne. Tako je videti Švedska, ki je v primerjavi s preostalimi evropskimi državami bistveno manj investirala v protipandemično zaščito svojih ljudi. Podobno je videti tudi Nizozemska. Prav te države preostalim s pozicije varčevanja diktirajo velikost in pogoje razdeljevanja ogromne evrske pogače.
Druga dimenzija razslojevanja je politična. Med tistimi, ki jim vladavina prava služi kot politični instrument za doseganje finančnih rešitev, ter tistimi, ki si ne dovolijo takšnega diktata. Med tema dvema skupinama ostaja upehana francosko-nemška lokomotiva, kjer strojevodji Macron in Merklova s težavo obvladujeta kompozicijo. Kaj dosti ne pomagajo ne kanclerkine lepe besede ne predsednikovo razbijanje po mizi.
Po petih dneh in nočeh pogajanj, ki so bila prav gotovo izjemno naporna in so zahtevala vrhunsko pogajalsko kondicijo ter čvrst pogajalski načrt, evropskim voditeljem ne gre zameriti evforije z »zgodovinskim« uspehom, ki so ga dosegli za svoje države. Evropa izhaja iz pogajanj bolj enotna in bolj močna, proračun je jasno povezan s podnebnimi cilji, prvič bo spoštovanje vladavine prava odločilen kriterij za porabo sredstev in prvič skupaj ponovno krepi gospodarstva v boju proti krizi, je prepričan predsednik evropskega sveta Charles Michel. Da bo dogovor prispeval k postpandemični obnovi, pa predvideva predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. Glas razuma v vsesplošnem navdušenju, da so vsi zmagovalci in nihče poraženec, je Ljudmila Novak, ki opozarja, da se evropske države lahko pogajajo o milijonih in milijardah, ne pa tudi o spoštovanju temeljnih človekovih pravic in vladavini prava.
Kakšna bo cena sitih volkov in celih koz
Ne preseneča, da se je kot veliki zmagovalec, ki je Sloveniji izpogajal 10,5 milijarde evrov, iz Bruslja vrnil premier Janez Janša. Tudi zanj je dogovor eden svetlih trenutkov Evropske unije, ki je sicer nima posebej v čislih. Vendar so vse to zgolj trenutni vtisi. Dejansko še ne vemo, kakšna bo v prihodnosti politična cena petih dramatičnih dni in noči za Evropsko unijo v celoti in za njene posamezne članice. Ali res predstavlja prelomnico v sosledju globokih kriz, ki jo pretresajo zadnje desetletje? Ali pa je pandemija v vsega pol leta odpihnila ideje o bolj povezani, bolj federalni Evropi ter z močjo virusa vrača bolj nacionalno, na ekonomijo ter finance osredotočeno Evropo? Je to za državo, kot je Slovenija, dobro ali slabo?
Enako prezgodaj je ocenjevati zunanji efekt sporazuma. Vseeno lahko ugotovimo, da je glede na kompleksnost iskanja rešitve, ki bi zagotovila site volkove in cele koze za vseh sedemindvajset deležnic, Evropska unija tokrat lahko zares ponosna nase. Pokazala je, da očitki, s katerimi jo tradicionalno obkladajo preostale globalne unilateralne igralke – Združene države, Kitajska in Rusija – in sicer da je multilateralizem v kriznih razmerah manj uspešen kot nacionalne države, ne držijo.
Multilateralizem ni inferioren v odnosu do unilateralizma. V primerni politični klimi, z ozaveščenimi voditelji in v dovolj dramatičnih okoliščinah lahko daje pravočasne, politično, ekonomsko in varnostno relevantne rezultate, ki so superiorni nad enonacionalnimi, ne glede na dejansko moč ter doseg globalnih akterjev. Seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali bo Evropska unija ta začeten zunanji kapital v nadaljevanju procesa znala obrniti sebi v prid, ne samo za bolj verodostojno zunanjepolitično globalno pozicioniranje, temveč tudi za svojo notranjo konsolidacijo in razvoj. Zgodovina se res cinično ponavlja. V bivši državi smo bili priče neskončnih prerekanj, kdo koga izkorišča, in naših stalnih pritožb glede ekonomske pomoči nerazvitim. Slovenija je takrat, kot najbogatejši in najbolj razvit del federacije, zahtevala, da ima besedo zoper neracionalno ter nenamensko trošenje našega denarja v nerazvitih republikah in pokrajinah. Na koncu smo, tudi zaradi tega, šli vsak na svoje.
Kaj drugega pa so danes od »neracionalnih« južnih članic ne samo pričakovali, temveč tudi zahtevali varčni in racionalni severnjaki? Da imajo v primeru nerazumne porabe njihovega denarja pri tem nekakšno besedo oziroma da v primeru kršenja temeljnih svoboščin in vladavine prava denarno lahko kaznujejo kršiteljice. Slovenija, ki je nekoč odločno zahtevala takšno besedo, danes enako odločno nasprotuje takšnemu vmešavanju od zunaj v notranje zadeve suverenih držav. V imenu nacionalne suverenosti in enake vladavine prava za vse. Nekoč smo bili sever in/ali zahod, danes postajamo jug, no ja, bolj jugovzhod. Z desetimi milijardami in jasno novo geopolitično pozicijo »vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujemo«, kot v kultnem filmu Emirja Kusturice Se spominjaš Dolly Bell.
