Še preden so se začela pogajanja med državami članicami o morebitni podpori predlogu novega, 2000 milijard evrov težkega večletnega proračuna za obdobje 2028–2034, je mišice napel evropski parlament. V tolikšni meri, da je v bojazni pred morebitno parlamentarno blokado predsednica komisije Ursula von der Leyen delno popustila parlamentarcem. Vprašanje pa je, ali bo to dovolj. Prvi lakmusov test bo že v sredo, ko bo o predlogu večletnega proračuna razpravljal evropski parlament.
Več poslanskih zahtev
Na račun julija predstavljenega predloga proračuna so se vrstile kritike iz vseh največjih političnih taborov v parlamentu. Političnih skupin ni motilo povečanje proračuna, temveč njegova povsem spremenjena struktura. Državam članicam bi z nacionalnimi načrti pripadlo več besede, kako bodo porabile sredstva. Klasične delitve proračuna na posamezne sklade v predlogu ni več, zaradi česar so se ob spremenjenem dodeljevanju sredstev za skupno kmetijsko politiko tresli predvsem kmetje, z njimi pa zaradi prav tako spremenjenega dodeljevanja kohezijskih sredstev še številne regionalne oblasti.
Za von der Leynovo so se po treh sicer uspešno prestanih nezaupnicah odnosi s parlamentom zaostrili. Konec oktobra je dobila pismo neformalne razširjene koalicije, v kateri so vodje poslanskih skupin Evropske ljudske stranke (EPP), socialdemokratov (S&D), liberalcev (Prenovimo Evropo) in Zelenih grozili s prekinitvijo pogajanj o sedemletnem proračunu, če evropska komisija ne bo izpolnila sedmih ključnih zahtev. Zanje najbolj sporen del predloga proračuna je, da se regionalna nepovratna sredstva in kmetijske subvencije združijo v centralizirane nacionalne programe v višini 865 milijard evrov, države pa bi z nacionalnimi načrti same odločile, kako bodo razdelile sredstva.
»Nasprotujemo Uniji à la carte, v kateri centralizirane nacionalne odločitve ne upoštevajo prednostnih nalog EU in spodkopavajo dodano vrednost EU,« so v pismu von der Leynovi zapisali poslanci. Očitali so ji, da zaradi združitve različnih področij podpore v skupni sklad vsako od teh področij izgublja pomen. Zahtevali so večjo vlogo regij, saj po njihovi oceni strukturne podpore ne smejo načrtovati in izvajati le nacionalne vlade. Zahtevali so tudi večjo vlogo parlamenta tako pri odobritvi in spremembah nacionalnih načrtov kot pri sestavljanju proračuna EU za posamezna leta.
Tri velike spremembe
Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je bila prisiljena popustiti po tako jasni grožnji koalicije z blokado proračuna. Dodala je možnosti za spremembe, ki so pri predsednici parlamenta Roberti Metsoli naleteli na oceno, da gre za korak v pravo smer. Von der Leynova je morala pristati na tri spremembe. Dopustila je večjo vlogo regijam, konkretno v obliki regionalnega nadzora. Tako bi zagotovili polno vključenost regionalnih organov v pripravo, izvajanje in ocenjevanje proračunskih načrtov, ki se oblikujejo v dogovoru med posamezno državo in komisijo. Države bi bile poleg tega obvezane vsaj deset odstotkov evropskih sredstev zagotoviti za podeželje.
Pristala je tudi na dodatne zaščitne ukrepe za kmetijski sektor. Okrepil naj bi se skupni značaj kmetijske politike. Natančneje naj bi opredelili pojem aktivnega kmeta, s čimer bi zagotovili dodelitev subvencij osebam, ki se dejansko ukvarjajo s kmetijstvom, in ne vlagateljem ali osebam, ki se s kmetijstvom ukvarjajo kot stranskim poslom. Prav tako je dodala še okrepljeno vlogo evropskega parlamenta pri dodeljevanju sredstev iz proračuna EU.
Kljub vsemu pa von der Leynova ni posegla v sporno strukturo proračuna, torej načrt združevanja skupne kmetijske politike in kohezije v enoten sklad ter prenos upravljanja sredstev z regij na vlade z novimi nacionalnimi načrti. Poročevalec evropskega parlamenta za prihodnji večletni proračun Siegfried Muresan (EPP) je bil kljub temu zadovoljen z doseženim, pristanek von der Leynove na popuščanje pa je označil za zmago evropskega parlamenta.
