Mimohod različnih rodov ruske vojske in najnovejše vojaške tehnologije, ki bosta ob obletnici zmage sovjetske vojske nad nacistično Nemčijo danes spet na ogled na moskovskem Rdečem trgu, je z leti postal eno od orodij ruskega predsednika, da svoj narod in tujino prepričuje o mogočnosti ruske države. Ta sveta zgodovinska dediščina je morda edino, kar je ostalo od mogočne Sovjetske zveze, katere razpad Vladimir Putin razume kot največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja. »Kdor ne obžaluje razpada Sovjetske zveze, nima srca. Kdor jo želi obnoviti v prejšnji obliki, nima glave,« je povedal o rajnki državi. Zanjo je prepričan, da ni razpadla zaradi ekonomskih razlogov, ampak zaradi napak vodstva, še posebej zadnjega prvega Sovjeta Mihaila Gorbačova. Kasnejši Nobelov nagrajenec je omogočil padec železne zavese, a je prav tako podcenil nacionalizem v Sovjetski zvezi, kar je posledično pripeljalo do oblikovanja Skupnosti neodvisnih držav. Za še enega zgodovinskega krivca razpada Sovjetske zveze Putin opredeljuje Lenina, ki je sovjetskim republikam dal pravico izstopa iz Sovjetske zveze.
Putin se nostalgično spominja države, v kateri se je izučil za pravnika in je kasneje njene interese kot vohun branil v Vzhodni Nemčiji. Čeprav si ne želi vnovične vzpostavitve komunizma, v ruski predhodnici ceni predvsem njene znanstvene in tehnološke dosežke, povezovalnost države, ki je združevala Ruse, Beloruse in Ukrajince, in njeno zavidljivo vojaško moč, ki je bila v desetletjih hladne vojne tudi zaradi jedrskega arzenala močna protiutež Združenim državam. Pogosto romantizira o obdobju Sovjetske zveze. V svojem zgodovinskem revizionizmu, pomešanem z željo po ponovni vzpostavitvi Rusije kot mogočne države v slogu Sovjetske zveze, se je pri razlogih za posebno vojaško operacijo v Ukrajini zatekal tudi k domnevni nujnosti, da se Rusija ponovno zoperstavi vzniklemu fašizmu in nacizmu.
Jelcinove oligarhe zamenjali Putinovi
Pet let po začetku ukrajinske vojne, v kateri se mešata Putinova želja zaustaviti prodor Nata proti vzhodu in zaščita ruskega življa na tleh nekdanje skupne države, Putin dokončni zmagi na bojišču ni nič kaj bližje. Če želi parado ob dnevu zmage izkoristiti za samopromocijo kot močnega voditelja, je ta njegova avreola neizprosnega predsednika z leti začela počasi puhteti. Še posebno lani, ko je Ukrajina z vse bolj sofisticiranimi droni in lastnimi raketami dolgega dosega začela napadati cilje globoko v Rusiji ter zmanjšala pehotne izgube z uporabo nove robotske pehotne tehnologije.
Triinsedemdesetletni ruski predsednik, ki se je le za kratka štiri leta v tem tisočletju moral sprijazniti zgolj s premierskim položajem, ne ceni demokracije. Na oblast se po letih poosamosvojitvenega kaosa v Rusiji ni povzpel z obljubami o širjenju demokracije, ki jo krivi za vso gorje, ki je v novejšem času doletelo njegovo domovino. Potem ko se je iz varnostnih služb zavihtel na predsedniški položaj in zamenjal Borisa Jelcina, je obljubljal več reda in manj kaosa. Stabilnost in močna država sta postali njegovi osrednji gesli. Podpiral je kapitalizem, hkrati pa je velikim bogatašem napovedal vojno. Novodobnih kapitalistov, ki so z divjo privatizacijo državnega premoženja na hitro obogateli in so kontrolirali pomembne dele gospodarstva, ni hotel uničiti, temveč si jih zgolj podrediti. Njihovemu delovanju kot neodvisnih centrov moči je hotel nadeti uzde z jasnim pravilom: svoje bogastvo lahko obdržijo, če se ne bodo vmešavali v politiko in ostanejo lojalni Kremlju. Odtujeni kapital je tako na svoj način spet vrnil državi. Kot primer, kaj se bo zgodilo neposlušnim, služi demontaža oligarha Mihaila Hodorkovskega, ki so ga oblasti dale aretirati na podlagi obtožb o davčnih nepravilnostih. Nekoč najbogatejši Rus, ki je financiral opozicijo in poskušal odpirati prostor razprave v Rusiji, je moral videti, kako so razbili njegovo energetsko podjetje Jukos, sam pa je po desetih letih zapora kot pomiloščenec pristal v izgnanstvu v Veliki Britaniji.
Putin ni postal avtokrat s prvim dnem prihoda na oblast. Šele sredi prvega desetletja vladanja, nekaj let zatem, ko mu je George W. Bush na vrhu na Brdu pri Kranju pogledal v oči in domnevno videl globoko v njegovo dušo, je postal bolj nacionalistično in protizahodno naravnan. V petih predsedniških mandatih – zadnjega je v nepravični in navidezni volilni tekmi dobil z 88 odstotki glasov – je pometel z medijsko svobodo, neodvisnimi glasovi iz civilne družbe in opozicijo. Če opozicijski voditelji, njegovi kritiki ali odtujeni oligarhi niso pobegnili, so umirali nepojasnjenih smrti. Nekdanja novinarka Ana Politkovska je bila zastrupljena v Moskvi. Dvojni agent Sergej Skripal in žvižgač Aleksander Litvinenko sta bila po Putinovem očitnem požvižganju na suverenost zastrupljena v Veliki Britaniji. Nekdanji najtesnejši Putinov zaveznik, ki ga je hotel strmoglaviti sredi ukrajinske vojne, šef Wagnerja Jevgenij Prigožin, je strmoglavil z letalom. Neformalni vodja opozicije Aleksej Navalni pa je bil nazadnje zastrupljen v kazenski koloniji. Številni oligarhi, ki so se preveč odmaknili od režima, so se zlasti po začetku vojne v Ukrajini pogosto prenevarno nagibali čez okenske police.
Strah pred pučem
A zdi se, da se pet let po začetku vojne nekdanjemu vohunu, mojstru karateja in juda ter vase zagledanemu dvakrat poročenemu voditelju Rusije obračajo karte usode. Zaradi bojazni, da se proti njemu pripravlja državni udar s strani ruskih gospodarsko-političnih elit ali pa da bi lahko postal tarča ukrajinskega dronskega napada, je močno zmanjšal območje svojega gibanja in krog ljudi, ki jih spusti k sebi. Kako resnična je grožnja puča v Kremlju, je seveda nemogoče ugotoviti. S svojim sistemom nagrajevanja naj bi Putin ohranjal ravnotežje v napornem sistemu vladanja, vendar se vse pogosteje nakazuje, da prihaja do trenj med različnimi vejami varnostnega aparata in varnostnimi službami. Tako močnega voditelja, kot je bil Putin v zadnjem poltretjem desetletju, ta čas ni videti v ruski politiki. Kot prvi potencialni naslednik se omenja guverner Tulske oblasti Aleksej Djumin, ki je bil pred tem vodja sil za posebne operacije, na čelu katerih je nadziral priključitev Krima Rusiji.
V ožji krog sodi še nekdanji premier, danes 62-letni Sergej Kirijenko, ki je rusko vlado vodil kot najmlajši predsednik vlade pri 35 letih. A težko je verjeti, da bi kot nadzorovalec ruske zasedbe Krima ter vodja operacij poskusov vplivanja na volitve v Moldaviji in na Madžarskem skočil v hrbet Putinu. Kremeljske oblastniške igre so seveda nepredvidljive, in to dobro ve tudi Vladimir Putin. V tem sistemu je s trdo roko preživel 26 let. V prid njegovi ohranitvi na oblasti govori, da ima v ZDA naklonjenega predsednika Trumpa, ki prej zaupa njemu kot Volodimirju Zelenskemu. Prav tako mu je ob vsem bojkotu zahoda uspelo ohraniti mednarodne vezi z Daljnim vzhodom in globalnim jugom. Ob tem, da je s svojo zunanjo politiko velik dejavnik nestabilnosti v evrazijski regiji, je zaradi velike neznanke, kdo bi ga lahko nasledil na oblasti in ali bi se Rusija utegnila vnovič vrniti v kaos 90. let, tudi neke vrste dejavnik predvidljivosti, saj o dejavniku stabilnosti težko govorimo. Po spremenjeni ustavi bi formalno lahko na oblasti vztrajal še dva mandata, vse do leta 2036. Ali mora svet s Putinom, ki ga Mednarodno kazensko sodišče išče zaradi vojnih zločinov, dejansko živeti še eno desetletje, bo verjetno zelo odvisno od konca vojne v Ukrajini.