Alice Weidel, voditeljica skrajno desne nemške stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), ki je v minulih tednih na volitvah v dveh zveznih deželah Nemčije dosegla veliko zmago, je v evropskem parlamentu predstavila svoj program za preoblikovanje Evropske unije. Ta predstavlja nadaljevanje strankine evrokritične usmeritve. V preteklih letih je sicer opustila zahteve po izstopu Nemčije iz Evropske unije in z evroobmočja, v zdajšnjem programu Nova pogodba za Evropo pa se posredno vrača k tej zahtevi. Nemce naj bi namreč povabili h glasovanju o članstvu, če bi poskusi reform EU spodleteli.
»Zame EU ni več skupina suverenih držav. Nacionalni parlamenti morajo prevzeti proces sprejemanja odločitev,« je ob predstavitvi svojih zamisli reform EU dejala Weidlova. Te so po njeni oceni nujno potrebne. Evropska unija mora temeljiti na subsidiarnosti, odgovornosti in suverenosti, pravi. Zavzela se je tudi za preoblikovanje pogodb o EU in za možnost, da države članice samostojno varujejo svoje meje. »Schengen ne deluje. Iz njega moramo izstopiti,« je dejala.
Nič več volitev evroposlancev
Weidlova je s svojimi zamislimi daleč stran od etablirane politike. Predlaga namreč omejevanje pristojnosti evropskih institucij, začenši z evropsko komisijo, ki bi ji namenila izključno upravne naloge. Takšen načrt z evropsko komisijo ima tudi skrajno desna Marine Le Pen, če bo prihodnje leto izvoljena za francosko predsednico.
AfD bi kot članica skupine Evropskih suverenih narodov – evropski parlament zdaj preverja, ali sploh spoštuje temeljne evropske vrednote – pri reformah nadaljevala s sodiščem EU, ki bi ga nadomestila z arbitražnim sodiščem. V evropski parlament poslancev ne bi več volili, ampak bi delegate vanj imenovali nacionalni parlamenti. Nacionalne države bi se vnovič pogajale o svojih izvzetjih od predpisov EU – Nemčija bi si po njenem mnenju prizadevala najmanj za izjeme na področjih migracij in socialne politike. Kot datum realizacije teh načrtovanih reform Weidlova vidi leto 2029, ko bodo v Nemčiji parlamentarne volitve, na katerih želi zmagati, hkrati pa bo vsa Evropa volila novo sestavo evropskega parlamenta.
Poseben položaj Melonijeve
Podobne kritične napovedi in politična stališča do EU so imele v preteklosti številne skrajno desne populistične stranke po Evropi in njihovi voditelji. In so jih tudi že spreminjali, denimo Nacionalni zbor Le Penove pa vodja avstrijskih svobodnjakov Herbert Kickl in predsednik nizozemske skrajno desne Stranke za svobodo Geert Wilders.
Le Penova je denimo pred štirinajstimi leti zahtevala izstop Francije iz EU in z evrskega območja. Prav tako je hotela bistveno omejiti pristojnosti Evropske unije, kar je želja večine skrajno desnih populističnih strank, ki hočejo več nacionalnih pristojnosti držav. Leta 2017 je v predsedniški kampanji zagovarjala izstop iz evra in referendum o francoskem članstvu v EU, vendar se ji mahanje s frexitom takrat ni obneslo. Na volitve deset let pozneje se odpravlja s spremenjenimi stališči. Zahteve po izstopu Francije iz EU in z evrskega območja je omilila do te mere, da zahteva le še obsežne reforme Unije, v kateri bi imele članice večjo vlogo. Evropsko unijo želi zdaj preoblikovati od znotraj in bistveno zmanjšati moč evropske komisije pa tudi francoski prispevek v evropski proračun. O vrnitvi franka ne govori več. Javnomnenjske ankete ji v prvem krogu volitev za zdaj napovedujejo zmago pred levičarjem Jean-Lucom Mélenchonom.
Italijanska premierka Giorgia Meloni, ki pred parlamentarnimi volitvami prihodnje leto s svojimi Brati Italije zaseda prvo mesto v javnomnenjskih raziskavah, je naredila podoben obrat. Ko je bila pred dvanajstimi leti izvoljena za predsednico stranke, je zagovarjala izstop Italije z evroobmočja in korenito revizijo italijanskega članstva v EU, čeprav ni zahtevala italijanskega izstopa iz EU. Kot zagovornica manjše moči Evropske unije je suverenizem razumela predvsem kot obrambo meja nacionalne države, identitete in družine. Pred zadnjimi volitvami, na katerih je potem zmagala, pa je ubrala spravljivejši ton do evropskih institucij. Kot premierka pa se je sploh izkazala kot velika pragmatistka. Vpliv na evropske institucije in preoblikovanje evropske agende je poskušala uveljaviti od znotraj. S predlogi ali sklepanjem zavezništev je poskušala vplivati predvsem na migracijsko politiko, obrambna vprašanja in zeleni prehod.
Z izhodom iz EU se je poigraval tudi Kickl
Posebnost Melonijeve je prav v tem, da na Evropsko unijo vpliva od znotraj, v nasprotju z drugimi populističnimi politiki z desnega pola (razen češkega premierja Andreja Babiša), ki te možnosti (še) niso imeli. Poleg Le Penove mednje sodi vodja avstrijskih svobodnjakov Herbert Kickl, ki se je moral po zmagi na volitvah obrisati pod nosom za kanclerski položaj. Kot rdeča nit se tudi pri tej stranki vleče metamorfoza skrajnih stališč o morebitnem izstopu Avstrije iz Evropske unije in z evrskega območja. Kickl sicer odhoda iz EU nikoli ni zahteval, je pa dopuščal možnost pogovora o tem. Pred volitvami se je potem odločneje izrekel o tem, da bo Avstrija ostala del Evropske unije, ki pa se mora spremeniti – imeti manj birokracije in opustiti »podnebnega komunizma« sta bili njegovi temeljni zahtevi. V grobih obrisih je zvenel skoraj identično kot preostali člani Patriotov Evrope, 13-članske skupine skrajno desnih strank v evropskem parlamentu, med katere sodijo še češka Ano, španski Vox, portugalska Chega in italijanska Liga podpredsednika vlade Mattea Salvinija.